Tukaj je Slovenija

Triglav 2010

Sat, 14 Aug 2010 02:09:03 -0700

»Prijateljem narave lahko povem, kako vzvišena čustva so se polaščala moje duše, ko sem hodil po čisto razdrtem in sprhnelem terenu tega velikana«

Valentin Stanič, Nekaj o moji poti na Triglav na Gorenjskem, začeti 18. septembra 1808

Od prvega vzpona na Triglav je minilo že več kot 230 let, takratno odpravo pa je s cekini spodbudil sam Žiga Zois. Prvi na vrhu so bili: ranocelnik iz Stare Fužine Lovrenc Willomitzer, lovec s Savice Štefan Rožič, rudar Matevž Kos iz Jereke in Luka Korošec s Koprivnika ... Na vrhu so bili dve uri, medtem so v skalo vklesali začetnice imen cesarja Jožefa II., barona Žige Zoisa, Baltazarja Hacqueta, oskrbnika blejskega gospostva Novaka in svoje. To je bil pogoj za nagrado, ki jo je obljubil Zois.

Naslednji, ki se je povzpel na našo najvišjo goro je bil zagotovo največji slovenski alpinist vseh časov – Valentin Stanič. V Staničevih časih je bila običajna smer pristopa taka: iz Bohinja na Velo polje (danes Vodnikov dom) in na Ledine (danes Dom Planika), od tam na Mali Triglav in naprej po razvpitem vzhodnem grebenu. Stanič se je na vrh povzpel 23. septembra 1808. In po tej slavni poti smo tudi letos pri gibanju domoljubne mladine organizirali že tretji po vrsti pohod na Triglav. Le da na Velo polje nismo prišli iz Bohinja, temveč iz smeri Pokljuke.

S samo odpravo smo žačeli v središču Ljubljane, ko smo se s tremi osebnimi avtomobili odpravili do Pokljuke in naprej do Rudnega polja, kjer smo dejanski pohod tudi začeli.

Sobota, 7.8.2010, ura 8.00. Za kakšne bolj izkušene planince bi se zdela ura dokaj pozna, ker pa smo imeli v naših vrstah po večini take, ki jim planinarjenje ni ravno vsakodnevni hobi, smo vzpon vzeli bolj turistično. Oprema je bila pripravljena, nahrbtniki naloženi, volje tudi ni manjkalo in sledil je prvi klanec, ki je že nakazal, da bomo morali predvideniemu času hoje na smerokazih planinske zveze dodati še kakšno minuto. Ubrali smo raje gozdno pot ob Konjščici do doline Jezerce, kjer smo opravili prvi večji postanek. Večini ta pot ni delala težav in dvanajst udeležencev letošnjega pohoda se je potem tudi brez večjih težav povzpela do Studorskega prevala. Zamuda od predvidenega časa: 1 ura.

Do Vodnikove koče smo časovno nekaj sicer nadoknadili, je pa pot brez pretirane višinske razlike, lepo urejena in primerna tudi za povsem turistične destinacije. Pot iz koče proti Konjskemu prevalu je sicer manj primerna za nevešče planince, vendar našim mladim domoljubom ni povzročala nikakršnih težav. Večje težave so se začele na poti proti dnevni destinaciji, koči Planika, ko so začele pojenjati moči. Če ne bi imeli v mislih deževne napovedi za to področje v popoldanskih časih, bi najverjetneje počivali na prevalu še kakšno minuto več, tako pa smo odrinili do Planike po kraki pavzi in z enim vmesnim postankom prišli na vrh Ledine. Pri sami koči smo že lahko zagledali sam cilj pohoda – Triglav, ki pa je bil na našo žalost pokrit z meglo in sam vrh dokaj neviden. Pa nam ni pokvarilo razpoloženja. Cilj dneva je bil dosežen, topla jota in ostale jedi planinske koče pa so nam povrnile voljo in željo po osvojitvi najvišjega slovenskega vrha.

Krajši odstavek naj namenim tudi odpravi treh izkušenejših udeležencev na bližnjo kočo na Kredarici in še naprej na Staničevo kočo, kjer jih preseneti napovedan popoldanski dež, vendar se brez težav vrnejo do Planike, po treh urah dodatnega planinarjenja.

Ostali pohodniki pa si v koči privoščijo malo sprostitve, vendar je življenje v planinah malo drugače tempirano, kjer ni ponočevanja in pretiranega popivanja. Tako se vsi odpravimo počivati v novo kočo Planike pred deveto zvečer in z nekaj izjemami brez težav odspimo do jutranje zarje.

Nedelja, 8.8. 2010, ura 6.00. Čas odhoda do vrha Triglava se bliža. Nekaj večjih skupin že vidimo na bližnjih vzponih, zavedamo se tudi, da bo najverjetneje zaradi lepega vremena veliko pohodnikov...vseeno odrinemo točno ob sedmi uri zjutraj. Pogled na vrh je neverjeten. Megla prejšnjega dne je povsem izginila, sonce pa nam je namigovalo, da bomo imeli nepozaben dan. In res je bil.

Tokrat smo pustili v koči vse nepotrebne artikle, nahrbtnike, palice in tudi raznorazne steklenice z alkoholnimi zvarki, katerih posledice so nosili nekateri na poti po skalovju do vrha. Že kmalu po začetku smo naleteli na prve skupine starejših pohodnikov, za katerimi smo se potem morali počasi premikati do Malega Triglava. Iz smeri Kredarice so se jim pridružili številni pohodniki in pot do vrha po samem grebenu je bila kmalu povsem neprehodna. Tako smo rabili več kot dve uri za zadnji vzpon do vrha in na koncu je vso utrujenost premagal občutek radosti in adrenalina ob uspešno prehojeni dvodnevni poti.

»Katera izmed gor mi more kljubovati? «
Valentin Stanič, 1808

Fotografiranju ni bilo konca, izredno lep razgled in lepo vreme na samem vrhu nas je zadržalo še kakšno minuto več, kot smo načrtovali. Pri Aljaževem stolpu tudi ni manjkal tradicionalni krst z vrvjo po zadnjici vseh, ki jih na taki nadmorski višini še ni bilo. 2864 metrov in bili smo na vrhu Slovenije. Čestitke vsem.

Samega počasnega spusta proti Planiki ni in ni bilo konec. Zopet smo naleteli na manj izkušene starejše pohodnike in se za njimi pomikali do naših nahrbtnikov v koči. Po hitrem postanku in okrepčilu, smo iz Planike krenili nazaj po isti poti ob enajsti uri dopoldne. Na poti navzdol med dvanajsterico ni bilo pohodnika, ki bi kakorkoli zaostajal in kar na enkrat smo se že znašli pred Vodnikovo kočo. Tudi tu se nismo predolgo ustavljali, le nove zaloge vode in pohod se je nadaljeval. Zaradi rahle utrujenosti in bolečih nog zaradi žuljev smo preko Studorskega prevala in Konjščice prispeli do avtomobilov šele po tretji uri popoldne. Redkobesedni smo vso pohodniško opremo pospravili v avtomobile in se odpravili na skupno pojedino v Naklo. Da pa dan ne bi bil popoln, smo imeli nekaj težav s prevozi, ampak o tem raje kdaj drugič, da ne pokvarim opisa pohoda domoljubne mladine Tukaj je Slovenija na Triglav 2010. Sicer pa slike povedo več kot tisoč besed...

Nesprejemljivo: Mentalne priprave na uničenje parlamenta

Mon, 09 Aug 2010 01:54:21 -0700

Po raziskavah dogodkov in prireditev v letošnjem letu je bilo ugotovljeno da so k ravnanju, ki smo mu bili priča 19.5., pripomogli ŠOS, skupina skrajnih levičarjev, ki je organiizirala vzporedni protest in kar naša vlada sama. Avtoritete in grabežljive organizacije si nebi mogle izmisliti kaj boljšega kot diskreditirana množica, ki je nihče ne jemlje resno zaradi svojega lastnega nasilnega ravnanja, zatorej je motiv jasen. Polepili so celo mesto z plakati, ki hujskajo k nasilju, poudarjali so krivico, ki smo jo vsi (tudi tisti, ki niso študenti) deležni in dovolili so distribucijo tega propagandnega materiala po internetu, šolah, faksih in drugih javnih ustanovah. Še danes se lahko najde plakat, ki v gotici kriči na črni podlagi : »Malo delo OSVOBAJA.« Kaj pa najbolj kaže na to, da so »veliki bratje« sami načrtovali skrunitev parlamenta?

Poglejmo si koncerte in komercialno vsebino, kateri študent ali dijak nista mogla uiti.

5.5. 2010 se je odvijal žur za študente po imenu Škisova tržnica. Ob vsem omenjanju kršenja teh in onih pravic, je bil predsednik Vlade Borut Pahor izvižgan in podvržen netoleranci. Kljub temu da je levičarsko usmerjen in poskuša vse povedati tako, da bi bilo vsem prav, pri jeznih, opitih in okajenih študentih ni imel sreče. So pa imeli srečo najprej band z imenom Dubioza kolektiv, ki je vsebino svojih pesmi usmerila v vrednote anarhizma, kajenja marihuane in uničevanja sistema. Preberimo si par verzov:

Nema EU opet viza

Ma-ne posla ni deviza

Narod nema para vlada kriza

vlada pohlepa i debilizam

nema zraka teško disat

puls života jako nizak

valjda i navikli na konformizam

ponovo FEUDALIZAM!

fa-fa-fašista

nemoj biti ti

jerbo ću te ja

draga ubiti

Njihove pesmi so prežete z nestrpnostjo in zahtevo po takojšnji spremembi. Poleg tega da je atmosfera nabita z zahtevami po takojšnjem boljšem življenju, ni pesmi brez tona o razvratu, alkoholu ali marihuani. Najbolj pa se človeku absurdno zazdi da so jih ljudje na koncertu oboževali z stegnjenimi rokami, večina jih je imela med prsti zataknjeno cigareto ali zvitek z nelegalnimi substancami, in ne z seznami rešitev ali transparenti ki bi nagovarjali k boljšim razmeram.

Sledil je koncert Magnifica, ki je znan po svoji balkanski vsebini in kako jo slovenske množice jedo kot sveže pečene žemljice. Kljub temu da je kontroverzen in balkanski, je agresivno reggae-jsko sceno transformiral v kliše kabare pop glasbe in vse zamajal v disko ritme.

Za njim pa so nastopili Zaklonišče prepeva, band poznan po yugo-nostalgiji in pijančevanju. Naslovi njihovih pesmi so ; Prekleta je duša slovenska, Yugoslavija blues in Hasan iz azila. Spet skupina mladih, nad vlado jeznih moških, ki z vztrajnim tonom o krivicah in slabih razmerah, veselo pojejo o komunizmu, Titu in o tem kako policisti pretepajo imigrante brez osnovnih razlogov.

Zaključek je namenjem povzetku prebranega. Priviligirana mladina brez vrednot in delovnih navad se počuti izkoriščano, oprano dostojanstva in brez moči. Še posebno po incidentu pred parlamentom, ko so vsem še posebno porezali krila. Kljub nekim raznovrstnim tolerancam do drugih državljanov in tujcev, starejših in invalidov, nosečnic in mladostnikov, nihče nebi rad odstopil svojega deleža in se komu prilagodil. Vase zagledani, samo sami sebe ljubeči, nestrpni in kolektivno nastrojeni priviligirani razred nebi smel biti tako medijsko poveličevan. Da taka manipulacija v Sloveniji uspe, ni samo sramota, ampak povod za globoko skrb vsem.

Video: Dan državnosti

Wed, 28 Jul 2010 02:41:30 -0700

Dan državnosti 2010

Mon, 28 Jun 2010 14:18:10 -0700

Že peto leto zapored smo se zbrali mladi domoljubi z vseh koncev Slovenije, da si skupaj ogledamo proslavo pred Dnevom državnosti in se nato še poveselimo na domoljubni zabavi z izključno slovensko glasbo.

Čeprav letos zaradi upada aktivnosti na forumu, saj so se le te preselile na spletno družabno omrežje »Face book«, nismo pričakovali rekordnega obiska, se nas je vseeno zbralo vsaj toliko kot lani. Očitno to nakazuje na dejstvo, da so se spletni forumi pač nekoliko izpeli, kar pa seveda ne velja za domoljubna čustva med mladino, ki nas vedno bolj podpira!

Po obveznem slikanju smo se tako kot vsako leto odpravili na pohod čez mesto, s katerim vsem mimoidočim demonstriramo, da nas ni sram pokazati kako ponosni smo na pripadnost svojemu narodu in državi. Opazili smo tudi, da so se nam nekateri mimoidoči pridružili pri prepevanju domoljubnih pesmi, kar nas opogumlja in nam daje vedeti, da smo s svojimi aktivnostmi na pravi poti.

Na sami proslavi smo imeli mešane občutke. Nekateri so jo zapustili že takoj na začetku, drugi smo vztrajali in si jo ogledali do konca. Vsekakor je bilo lepo videti množično udeležbo, saj je bilo tam najbrž največ ljudi v zadnjih petih letih. Tudi humoristično naravnan neuradni del bi izpadel dobro, če se ne bi igralci na odru pretirano norčevali iz samih sebe, oziroma iz Slovenije in Slovencev. Kljub vsemu je šlo verjetno za najslabšo proslavo do sedaj, saj je popolnoma zgrešila namen, ki ga naj bi takšna proslava imela, kar sigurno ni zabavanje množic s komercialnimi prijemi.

Popolnoma neprimerna pa je bila zaključna koreografija. Tematika pesmi je bila sicer pozitivna, saj je govorila o slogi, h kateri pa rdeče zastave ravno ne sodijo, saj so dale vedeti, da leva vlada spravo razume zgolj kot zmago njihove vizije prihodnosti. Mi mislimo, da bi bil že skrajni čas, da se prenehajo te ideološke delitve in da začnemo Slovenci pred vse ostalo postavljati dobrobit svojega naroda in usodo svoje države.

Tudi oprava zborovskih pevcev, ki so bili oblečeni v delavce je bila pomenljiva. Žal niso predstavljali zadovoljnih slovenskih delavcev v sedanjosti, ampak nek privid, za katerega bi sicer vsi želeli, da je resničen. Predstavljali so slovenske gradbene, tekstilne in tovarniške delavce, ki pa žal več ne obstajajo. Slovenske gradbene delavce je nadomestila cenena »začasna« delovna sila iz nekdanjih »bratskih« republik, ki ji naši delavci ne morejo konkurirati, če nočejo pristati na suženjske razmere. Slovenskih tekstilnih delavk ni več, saj je naša tekstilna industrija propadla, ker v Evropi očitno ne znamo zapreti mej za ceneno blago iz Kitajske, ki je proizvedeno na račun uničevanja ljudi in narave. Tudi slovenskih industrijskih delavcev ni ostalo veliko in vsak dan lahko spremljamo njihovo agonijo, kljub poštenemu in garaškemu delu. Tako se lahko ta zadnji prizor na proslavi razume tudi kot prvovrstno norčevanje iz lastnih ljudi s strani oblastnikov v rdečih kravatah.

Sledila je še domoljubna zabava v enem od klubov v centru mesta, kjer smo se zabavali ob raznovrstni in kvalitetni slovenski glasbi še pozno v noč.

Se vidimo naslednje leto!

Koalicija sovraštva ali kronično pomanjkanje samorefleksije

Tue, 27 Apr 2010 10:29:57 -0700

Na portalu Tukaj je Slovenija smo osupli ob pisanju tako zgrešenih predvidevanj Erika Valenčiča v članku »Koalicija sovraštva«, ki je bil objavljen v 16 številki letošnje Mladine, da imamo dolžnost temu odgovoriti.

Že nekaj zadnjih let opažamo porast nestrpnih pisanj s strani politično obremenjenega pisca Erika Valenčiča o domoljubju. Ker zelo težko iz pisanj razberemo, kje je jedro zgodbe, smo začudeni, kako mu uspe v celotnem manifestu zaključiti povezavo vseh možnih posameznikov in organizacij, v eno samo rdečo nit, da so vsi povezani in s tem zarotniško grozijo »svobodoljubnemu prebivalstvu«. Čudno da ni sposoben prepoznati takšnih opažanj in povezav tam, kjer so res očitne in kjer se za interese vplivnih posameznikov uničuje družbeno premoženje, ki so ga ustvarili naši starši. Tako takšnega pisanja ne moremo razumeti drugače, kot da gre za dokaj ponesrečen poskus odvračanja pozornosti z resničnih problemov v današnji Sloveniji na njegove posledice, ki pa dejansko vključujejo ogromen porast ekstremizma med mladimi, tako levega, kot desnega. Očitno je razumevanje tako očitne povezave med vzroki in posledicami v primeru ekstremizma med mladimi prevelik miselni zalogaj za omenjenega pisuna.

Za Erika Valenčiča pa je očitno nedojemljivo vse skupaj postaviti v širši evropski kontekst, kjer sta nacionalizem in skrajna desnica na pohodu med mladimi. In razlog temu niso neke »povezave« med vsemi mogočimi mladostniki, kot si je ta fenomen poenostavil Erik Valenčič po brskanju po Face Booku. Gre za upor avtohtone mladine proti procesom globalizacije, ki so v Evropi najbolj prizadeli mlade iz avtohtonega prebivalstva in delavskega ter srednjega razreda. Velika večina mladih, ki podpirajo nacionalistična gibanja ali celo skrajno desničarska gibanja po Evropi ni rasistov, še manj pa so kakšni »neonacisti«, prihajajo iz levičarskih in liberalnih družin, velik del je dejansko »nečistokrvnih«, če uporabimo Mladinino terminologijo. V Sloveniji gre v dosti primerih za navaden upor proti staršem, ki so doma mahali z rdečimi zvezdami, srpi in kladivi in kako jo otrok lahko bolj zagode takšnim staršem, kot da pride domov s kakšno svastiko. Namesto da Erik Valenčič zganja histerijo okrog zadev o katerih nima pojma, naj se raje vpraša kaj je počel takrat, ko je njegova oziroma srednja generacija zavozila državo, da sedaj mladi vidijo edino alternativo v levičarskih in desničarskih ekstremizmih.

Imamo veliko srečo, da ob pomanjkanju razumevanja medijskih hiš za naša angažiranja, vsaj Mladina poskrbi za brezplačno reklamo in s tem velikanski porast ogledov naše strani. Kakorkoli obrnemo stvar, v Sloveniji si mladi levičarski ekstremisti, katerih pripadnik je tudi omenjeni Erik, že dolgo prizadevajo voditi levičarsko ekstremistično gibanje po zgledu iz zahodnih držav, pa jim to najbolj ne uspeva. Še dolgo ne bodo razumeli, da mladi ne zaupajo sistemu in tudi ne z njim posredno ali neposredno povezanim osebkom. Slovenija je tu svojevrsten fenomen, saj imamo vrsto salonskih »anarhistov« plačanih s proračuna po raznoraznih katedrah družboslovnih fakultet. Človek se ob tem vpraša ali je nekaj narobe z državo, ki financira osebke, ki bi jo pravzaprav ukinili ali z načeli teh osebkov, saj je malo paradoksalno delati za nekoga proti kateremu naj bi se boril.

Tako tudi iz svoje pozicije levičarskega ekstremista, ki se mu ob protestih krajanov Ambrusa prikazujejo Janševi zombiji, težko razume različne oblike delovanj gibanj, še manj pa mu je jasna družbena struktura in vrednotni sistem ter politična opredeljenost članov in organizacij ob katere so obrega. Kolikor je nam razumljivo, pa nismo neki sociološki strokovnjaki, se na podlagi enega zgodovinskega simbola ne da povezati vse v en koš, četudi bi hotel to na vsak način povezati. Zgolj kot neučeni opazovalci lahko pri tem enostavno zaključimo, da je pisanje Valenčiča ena velika zafrustriranost avtorja in s tem patološka škodoželjnost in javno razpihovanje sovraštva do drugače mislečih, oziroma sploh mislečih, saj je njegov sestavek žaljivka za vsak zdrav razum, ki je sposoben ločiti vzroke od posledic.

Naj te pisune ob tem obvestimo, da živimo v letu 2010 in ne v letu 1945 tako, da je njihov lov na fiktivne »fašiste« med 15 letniki smešen, glede na to, da gre za odraslega človeka pa je vse skupaj prej žalostno. Naj mu namignemo kje lahko najde prave fašiste. Bistvo fašizma je korporativizem oziroma ureditev države, kjer politika, gospodarstvo in sindikati delujejo usklajeno, seveda skupaj z represivnim aparatom in ekstremisti, kar oblastnikom omogoča popoln nadzor nad družbo. Glej ga zlomka, 27. aprila 2009 je imel na nekakšni »protifašistični« manifestaciji vse prej omenjene na kupu. Verjamemo pa, da se je tudi sam skrival tam vmes.

P.S. Erik Valenčič, preberi si komentar svojega kolega z Radia študent Igorja Vidmarja: Kdo so sovražniki ljudstva.