Tukaj je Slovenija

Obisk muzeja novejše zgodovine 2008

Sat, 01 Nov 2008 02:36:57 -0700

Dne 30.10. 2008, na predpopoldne praznika dneva reformacije smo se domoljubi ponovno zbrali v sproščenem vzdušju in si ogledali Muzej novejše zgodovine Slovenije, ki se nahaja na Cekinovem gradu v parku Tivoli. Vsi smo bili presenečeni nad dobrim odzivom, saj se je zaradi dela prostega dneva, ki je sledil naslednji dan, zbralo kar nekaj novih in starih obrazov, kar je bila dobra popotnica za družabno nadaljevanje popoldneva.
Odpravili smo se čez mestno jedro proti muzeju. Ko smo prišli tja nas je kustos prijazno sprejel in pozdravil, vsi pa smo nestrpno čakali pričetek ogleda razstavnih eksponatov. Ogledali smo si predvsem zbirko iz prve in druge svetovne vojne, manjkali pa niso tudi eksponati iz časa življenja Slovencev v SHS in videi iz osamosvojitvene vojne. Vsi smo bili navdušeni nad poznavanjem dogajanj in eksponatov z strani kustosa, saj nam je podal številčne informacije za katere nismo vedeli, ali pa smo si jih zmotno predstavljali. S pohvalami na račun kustosa muzeja ni nihče skoparil, vsi pa smo se strinjali, da se morajo taki dogodki še ponoviti.

Večina se jih je po končanem ogledu odpravila domov, najbolj vztrajni pa so s sproščenim vzdušjem ta družabni večer nadaljevali do poznih večernih ur.

Še nekaj fotografskih utrinkov ogleda:

2. posvet domoljubnih organizacij 2008

Fri, 31 Oct 2008 06:57:32 -0700

V soboto 25.10.2008 smo se udeležili 2. posveta domoljubnih organizacij Zedinjena Slovenija, ki je potekal v konferenčni dvorani hotela Betnava v Mariboru. Zbrali smo se predstavniki domoljubnih društev, gibanj in neformalnih skupin, ter predstavili različna aktualna družbena vprašanja, ki se tičejo prihodnosti Slovenije in slovenskega naroda. Naš prispevek je bil sestavek Multikulturnost: totalitarizem 21. stoletja.

Multikulturnost: totalitarizem 21. stoletja

Kritiziranje multikulturnosti se ponavadi skuša diskreditirati s tem, da kritike multikulturnosti temeljijo samo na sovraštvu do drugačnosti in na želji po spremembi trenutnega trenda. Mnogi zagovorniki tudi sami ne verjamejo v doktrino multikulturnosti, zato tudi mi ne bi smeli zapravljati časa z analizo logike multikulturnosti, ker je ni. Na eni strani naj bi »slavili« našo raznolikost, medtem, ko je hkrati tabu priznavati, da med skupinami ljudi sploh obstajajo kakršnekoli razlike. To je zelo težko skladno z logiko, zato je multikulturnost lahko vsiljena le s totalitarnimi sredstvi. Mogoče je celotno bistvo te ugotovitve, da ni večjih razlik, le manjše posebnosti, - katere so vse privlačne - ki bi jih morali slaviti medtem, ko jih postopoma brišemo.

Rečeno nam je, da naj ravnamo s kulturnimi in narodnimi identitetami kot z modnimi dodatki, kot s srajcami, ki jih lahko po volji nosimo ali zamenjamo. Multikulturna družba je »pisana«, pridevnik, ki se ga običajno uporablja za pohištvo ali zavese. Kulture naj bi imele malo ali nič pomena, zato ima lahko vsak še eno poleg drugega. Pravzaprav naj bi jo bilo dobro vsake toliko časa zamenjati.

Biološko gledano so razlike med ljudmi majhne v primerjavi s kulturnimi razlikami v katerih so ljudje odrasli. Kultura posameznega naroda se je izoblikovala skozi stoletja, zato močna ter vsepovsod prisotna globalizacija teh medkulturnih razlik ne more izkoreniniti kar tako čez noč. Mogoče bo pod vplivom interneta in po številnih migracijah prebivalstvo celotnega sveta vse kulture nekoč spojilo v eno in ustvarilo globalno kulturo, ki bo enaka po vsem svetu, vendar pa bo to dolgotrajen proces, ki ga ne bodo doživeli niti naši vnuki. Številni nemiri po vsem svetu trenutno kažejo na to, da globalizacija, vsaj začasno, te kulturne razlike še poglablja in zaostruje.

Multikulturnost se je kot ideja razvila v ameriških multinacionalkah, kjer je menedžerje interesirala predvsem z vidika trženja. Tržniki multinacionalk se sprašujejo zaradi katerih kulturnih vrednot ali običajev njihov proizvod ni uspešen v Aziji, odlično pa se prodaja v ZDA. Različnost kultur je torej lahko problem za velike multinacionalke, ki poskušajo doseči čim večjo prodajo na tujih trgih in jih različni kulturni vzorci pri tem ovirajo in ovirajo njihovo neskončno bogatenje. Ta ameriška ideja za potrebe ekonomije, pa se je v Evropsko unijo prenesla kot ideologija za potrebe urejanja vedno bolj heterogene, razbite družbe.

Multikulturnost bo verjetno glede na evropske trende in demografsko situacijo pri nas, kmalu postala vsakdanji življenjski problem tudi v Sloveniji. V velikih najbogatejših evropskih velemestih (Dunaj, Frankfurt, Pariz, itd.) živi ogromno tujcev, ki so nujno potrebni za nadaljnjo gospodarsko rast na osnovi izkoriščanja cenene delovne sile. Seveda ni potrebno poudarjati, da imajo od tega korist samo globalne kapitalske elite in ne ljudje, ki živijo v okoljih v katerih prihaja do množičnega priseljevanja. Domaèini tako nimajo niè od te tako opevane visoke gospodarske rasti – deležni so pa seveda ogromnega padca kvalitete njihovega življenja, zaradi zvišanja stopnje kriminala, padanja cele dela in prenaseljenosti, ki je obstoječa infrastruktura ne prenese. Tako je kmalu potrebno razširiti infrastrukturo, za kar se potrebuje še več priseljencev, ki potem gradijo infrastrukturo za priseljence. Ta splošen evropski vzorec prepoznamo lahko tudi danes že v Ljubljani in drugih večjih slovenskih mestih – sezonski delavci iz držav nekdanje Jugoslavije gradijo ogromne soseske v katerih bodo socialna stanovanja za te iste priseljence, njihove družine in njihove potomce. Seveda to plačujemo vsi davkoplačevalci.

Vedeti moramo, da je ta pogled na kulturo, kot na zelo nepomembno, dejansko marksistièni pogled na svet, ki so ga sedaj prevzeli tudi segmenti politiènih in kapitalskih elit v preprièanju, da je èlovek homo economicus, ekonomski èlovek, èigar funkcija je proizvodnja in potrošnja. Marksizem ne trdi, da so ideje in kulture brez vsakršnega vpliva, ampak, da so manjšega ali sekundarnega pomena.

Posamezni »intelektualci« so sposobni celo izjav, da četudi muslimani v prihodnosti postanejo večina v evropskih državah, to sploh ni pomembno saj smo vsi ljudje enaki in so vse kulture tako ali tako le mešanica vsega ostalega. In ker so religije le pravljice, z zamenjavo ene pravljice, krščanstva, z drugo pravljico, islamom, ne bo bistvene razlike. Vse religije v bistvu govorijo iste stvari na različne načine. Temu je tako, ker preprosto ne vidijo verskih ali kulturnih idej kot nekaj pomembne, zato ne bodo zapravljali časa za preučevanje povsem nepomembnih podrobnosti vsake specifične veroizpovedi in religije.

Prikriti sklep za tem je, da je dobe različnih kultur konec. Vsi ljudje na svetu naj bi se postopno pomešali med sabo. Etnične, verske in rasne napetosti naj bi izginile, saj bo človeštvo eno in enako. To je kulturni in genetski komunizem. Nacionalne države, ki krojijo svoje zakone in vzdržujejo svoje meje predstavljajo »diskriminacijo« in oviro za to novo Utopijo, zato bodo morale biti postopno odpravljene, začenši z zahodnimi narodi seveda, zamenja naj jih svet kjer ima vsakdo pravico se seliti kamor koli želi.

Kar zagovorniki te ideologije ne povedo je, da tudi èe bi bilo možno pomešati vsa ljudstvo v eno ljudstvo, kar ni mogoèe niti zaželeno, bi ta projekt trajal generacije in stoletja in v tem èasu bi bilo neskonèno vojn in neskonèno trpljenja, ki bi ga povzroèilo dejstvo, da ne bi vsak narod mirno dopustil, da bi ga izbrisali kot samosvojo entiteto.

Vsi vidiki naše osebnosti, od jezika do kulture, barve kože in religije so pojmovani kot namišljeni družbeni konstrukti. Rečeno nam je, da »so vse kulture hibridi in si med seboj izposojajo«, da smo »bili vsi priseljenci« v določenem obdobju zgodovine in, da zato nihče nima pravice zahtevati katerikoli določen del zemlje za »njihov«.

Ker »smo vsi« družbeno konstruirani, smo lahko verjetno tudi družbeno dekonstruirani. Evropske države so postale tako poškodovane, da ljudje, čutijo, da ni ničesar več, za kar bi se bilo vredno boriti, kar je bil brez dvoma tudi namen. Otroci končajo šolanje kot zmedene razvaline in ideološki pohabljenci brez čuta za identiteto in se soočijo z besnenjem negodovanja, če pokažejo najmanjšo sled poguma in ponosa.

Belgijski premier Gub Verhofstadt je izjavil: »Belgija je laboratorij za evropsko združitev« Kakšna samozavest nastaja v ljudeh, ko njihov domnevni vodja govori o njihov državi kot o laboratoriju? So njihovi otroci morski prašički? Očitno ja. Leta 1960 je bilo 7,3% populacije belgijskega glavnega mesta Bruslja tujega porekla, danes je ta odstotek 56,5%. Jan Hertogen, marksistièni sociolog težko skriva svoje navdušenje nad tem velikim eksperimentom družbenega inženirstva in verjame, da je ta nadomestitve populacije »impresiven in unikaten razvoj iz evropske ali celo svetovne perspektive.« Ja, verjetno se je prvič v človeški zgodovini zgodilo, da je narod demografsko predal svoje glavno mesto tujcem, brez da bi izstrelili en sam strel, vendar sodeč po trendih drugod po Evropi to ne bo zadnje. Evropska unija in lokalne, multikulturne elite bodo poskrbeli za to.

Karl Marx je definiral bistvo socializma kot odpravo privatne lastnine. Predpostavimo za trenutek, da je država lahko pojmovana kot »lastnina« njenih državljanov. Njeni prebivalci so odgovorni za izdelavo njene infrastrukture. Zgradili so njene ceste in komunikacije, šole, univerze in zdravstvene objekte. Ustanovili so njene politične institucije in svojim ljudem vcepili miselne zmožnosti za vzdrževanje teh institucij. Ali je potem narobe, če želijo državljani te države uživati v ugodnostih, ki so jih sami ustvarili? Sodeč po multikulturni logiki je to zločin.

Evropa lahko postane propadli kontinent, zaradi uvažanja problemov Afrike in islamskega sveta. Ideja, da bi se vsi morali prosto gibati kamor bi hoteli in, da je preprečevanje teh prostih selitev v lastno državo »rasizem, ksenofobija in nazadnjaštvo«, je totalitarizem 21. stoletja. In nadvse verjetno bo povzročil silno človeško trpljenje.

Ideje so pomembne. Posamezniki so pomembni. Kulture so pomembne. Resnica je pomembna in resnica obstaja. To smo nekoč že vedeli. Čas je, da to zopet spoznamo in zavrnemo zgrešene deje o nepomembnosti kulture. Nismo rasisti, zato ker želimo prenašati našo dediščino na prihodnje generacije, niti nismo zlobni, ker se upiramo, da bi z nami ravnali kot z laboratorijskimi podganami v družbenih eksperimentih pošastnih razsežnosti. Ideologijo transnacionalne multikulturnosti in neomejenega množičnega priseljevanja moramo zatreti v kali, z razkrinkanjem te ideologije kar v resnici je: totalitarizem 21. stoletja.

Pohod na Triglav 2008

Wed, 03 Sep 2008 10:18:09 -0700

Po celoletni debati na forumu in izraženem interesu številnih mladih domoljubov smo se odločili, da bomo to poletje organizirali pohod na Triglav. Ko smo izvedeli, da bo 30. in 31. v Julijskih Alpah lepo vreme, smo zato nemudoma izkoristili priložnost in si rezervirali prenočišča v planinski koči.

V zgodnjih jutranjih urah smo se zbrali v Ljubljani, nekaj na hitrico pozajtrkovali in se odpravili proti »prelepi Gorenjski«. Vmes smo se ustavili še v Kranju, kjer nas je nestrpno pričakoval še eden od nadebudnih planincev. Ko smo prispeli na Pokljuko, smo opazili, da se ravno ta dan odvija Triatlon jeklenih. »In če lahko oni pretečejo pot navkreber, jo bomo mi tudi prehodili,« smo si tolažeče dejali in kmalu spoznali, da tudi normalna hoja ni mačji kašelj.

Kljub vsemu smo ob načrtovanem času prišli do doma Planika in tam (nenačrtovano) ugotovili, da so našo rezervacijo nekako spregledali. Ko smo se že psihično pripravili na to, da bomo pač prenočili na lesenih klopeh, se je oskrbnica koče iz hude babe čudežno spreobrnila v dobro vilo in nam našla prostor na pogradih. Da pa je bilo doživetje raja pod Triglavom še bolj popolno, so se nam cel večer prikazovali številni Zlatorogi in nam odpirali poti do svojih zakladov.

Kljub rahli utrujenosti, ki jo je povzročila ta večerna »jaga«, smo bili naslednji dan ob petih zjutraj že vsi na nogah, pripravljeni na to, da osvojimo vrh naše domovine.

Pogumno smo se odpravili proti klinom in jeklenicam in po parih urah sopihanja dosegli naš cilj. Opazili smo, da nas je nekdo prehitel, saj je bila nalepka našega gibanja že nalepljena na vrata Aljaževega stolpa in s tem na fotografije vseh, ki so se slikali pred njim.

Do tega, da smo tudi uradno postali pravi Slovenci, nam je tako manjkal samo še krst z vrvjo. Prostovoljcev za to opravilo ni bilo posebno težko najti in tako smo hitro dali skozi tudi to stvar. Naslednjič se nas torej pazite, saj imamo sedaj tudi mi pooblastila za izvajanje obreda in pri njem nikakor ne bomo tako prizanesljivi kot so bili naši krstniki.

Po slikanju smo se počasi odpravili nazaj dol. Blizu doline smo ob poti nepričakovano naleteli še na naše »drage prijatelje«, ki so tako kot vedno samo brezdelno poležavali in bili v napoto mimoidoèim.

Drugače je pot navzdol potekala brez večjih pretresov in ko smo z razbolelimi, oteklimi in ožuljenimi nogami končno prišli do parkirišča, nam je vsem pošteno odleglo.

Druženje, rekreacija in vzpon na vrh, ki ga mora v svojem življenju osvojiti vsak Slovenec, so bili cilji tega pohoda in ti so vsekakor bili izpolnjeni. Upam, da se bomo tudi naslednje leto odpravili na kaj podobnega in da se nam bo takrat pridružilo še več domoljubov. Sicer so pa tudi ob prvem vzponu na Triglav pred 230 leti (ta obletnica je bila ravno štiri dni pred našim vzponom) v odpravi bili samo štirje udeleženci. Morda pa nekoč postanemo konkurenca 100-im ženskam, ki se v organizaciji najbolj branega slovenskega dnevnika vsako leto odpravijo na to pot.

Dan Državnosti 2008

Fri, 27 Jun 2008 22:28:51 -0700

Slovenski domoljubi smo se 24.6. 2008 udeležili ogleda osrednje proslave ob Dnevu državnosti, na predvečer Dneva državnosti 25.6., ki je potekala na Trgu republike v Ljubljani. Proslave smo se skupinsko udeležili že tretjič zapored z namenom, da počastimo 17 letnico rojstva slovenske države s čimer si je slovenski narod zagotovil samostojnost, neodvisnost in demokracijo. Naš namen je bil tudi pokazati, da v Sloveniji še obstaja mladina, ki ji ni vseeno za domovino in prihodnost Slovenije ter obstoj slovenskega naroda.

Že tradicionalno smo se zbrali pred spomenikom generala Maistra nasproti glavne avtobusne in železniške postaje v Ljubljani, saj smo se zbrali iz vseh koncev in krajev po Sloveniji. Letos se nas je zbralo največ doslej – okrog 150, kar kaže jasen trend (leta 2006 se nas je zbralo okrog 50, leta 2007 pa okrog 100), da je domoljubje v Sloveniji med mladimi vedno bolj v vzponu, kot je tudi prav glede na primanjkljaj narodne zavesti med Slovenci, sploh pa med mladimi.

Slovenski narod se mora zavedati, da je v današnji družbi naša usoda in naša prihodnost samo v naših rokah in je samo od nas samih odvisno, ali se bomo uspeli ohraniti kot narod v hitro se spreminjajočem svetu polnem nasprotji in stranpoti, ki jih povzročajo procesi povezani z globalizacijo. Te procesi, kot so množične selitve prebivalstva, prodiranje potrošniške miselnosti in logike prostega trga v vse pore našega življenja, povzročajo hitro izginjanje različnih kultur in identitete narodov, tako v Evropi, kot drugje po svetu. Ravno mladi smo glavno zagotovilo, da se bo slovenska narodna samobitnost ohranila še naprej skozi to viharno obdobje, kot se je tudi do sedaj, skozi vse viharje v zgodovini, ki smo jih prestali.

Nihče drug ne bo ohranjal našega slovenskega jezika, pel slovenskih pesmi, negoval naše davne slovenske obièaje in kulturo ter pripovedoval o dogodkih iz naše zgodovine, namesto nas. Predvsem pa ne smemo pustiti, da bi nas vsega tega našega resničnega bogastva, ki nas dela človeško skupnost, lahko kdo oropal in nam v zameno potem še prodal neko novo identiteto v najbližjem nakupovalnem središču. Če slovenski narod ne bo sposoben ločiti med tem kaj mu koristi in kaj škodi, bo v današnjem svetu obsojen na izginotje, saj drugi še kako dobro vedo, kaj jim koristi in kaj škoduje.

Po zboru pred spomenikom generala Maistra smo se, po koncu nadlegovanja s strani novinarja Mladine in oddaje Studio City Siniše Gačića, odpravili s plapolajočimi slovenskimi državnimi zastavami in prapori s karantanskim panterjem ob prepevanju slovenskih pesmi proti spomeniku Franceta Prešerna, kjer smo zapeli slovensko himno. Od tam smo se odpravili proti Trgu republike kjer se je odvijala osrednja proslava, na katero pa nismo smeli prinesti drogov, kot se nam je to zgodilo že lansko leto. Tako smo zastave in prapore sneli z drogov ter si med seboj, kot tudi med ostalimi obiskovalci, razdelili zastavice s karantanskim panterjem, s katerimi so potem vsi družno mahali v kombinaciji s slovenskimi državnimi zastavicami.

Sama proslava je bila očitno bolj namenjena gledalcem pred TV zasloni, kot pa udeležencem proslave, saj je bilo ozvočenje na prireditvi zelo slabo, tako da se je v zadnje vrste zelo slabo slišalo, ker so bili zvočniki postavljeni samo na odru. Sam večer je zmotil tudi dež, ki pa je na srečo kmalu prenehal padati. Tudi sam oder ni bil všeč dosti obiskovalcem, saj je scenografija izgledala kot skupaj zbit kup desk. V primerjavi z lanskoletno proslavo je bila izboljšava to, da organizatorji niso postavili po celotnem Trgu republike stolov, ampak samo po enem delu, tako da je lahko vsak po izbiri stal ali sedel, kot mu je bilo ljubše.

Po ogledu proslave smo se odpravili še v znan ljubljanski klub Fabrka, kjer se je naša zabava nadaljevala še pozno v noč, za nekatere pa celo do jutranjih ur. Za zaključek lahko tako strnemo vtise z ogleda proslave ob Dnevu državnosti v to, da smo videli že boljšo proslavo za Dan državnosti, samo si pa zato sami naredili toliko bolj veselo in domoljubno vzdušje, kot si lahko ogledate tudi na priloženem video posnetku in fotografijah. Skratka ponovno se vidimo na proslavi ob Dnevu državnosti naslednje leto.

Vse najboljše Slovenija!

Dokumentarec Islam v Evropi 2008

Sun, 11 May 2008 07:21:20 -0700

V četrtek 8.5.2008 smo pripravili ogled dokumentarnega filma Islam v Evropi, ki prikazuje problematiko islamizacije Evrope in širjenja radilaknega islama v muslimanskih skupnostih, ki živijo po mestih evropskih držav. Predstavitve dokumentarnega filma se je udeležilo okrog 50 gledalcev, kar je kar veliko glede na to, da je bilo predvajanje med tednom in ob terminu, ko ima veliko ljudi še svoje obveznosti. Nekateri so se pripeljali na ogled celo s Slovenke obale in slovenske Koroške, tako da smo bili spet na kupu domoljubi s cele Slovenije.

Ogled dokumentarnega filma je trajal okrog dve uri, saj smo na polovici predvajanja naredili še krajši odmor, na katerem so se gledalci lahko osvežili z brezalkoholnimi slovenskimi pijačami. Sam dokumentarni film je drugače dolg uro in petdeset minut. Da je tematika, ki jo obravnava dokumentarni film Islam v Evropi zelo aktualna in pereča, dokazuje tudi dejstvo, da ima napovednik za ta dokumentarni film, na priljubljeni spletni strani za izmenjavo video posnetkov YouTube, že skoraj 100.000 ogledov, kar je za slovenske razmere ogromno. Tolikšen ogled je predvsem posledica tega, da je napovednik za dokumentarni film Islam v Evropi tako šokiral ljudi in jim podal informacije, ki jih v množičnih medijih ne bomo zasledili, da je začel krožiti po verižnih e-mailih.

Po koncu ogleda smo med vse obiskovalce razdelili še zgoščenke z dokumentarnim filmom Islam v Evropi, da bo začel krožiti med ljudmi tudi v takšni obliki. Vsekakor bomo poskrbeli, da si bo lahko celoten dokumentarni film Islam v Evropi lahko ogledalo čim več ljudi, saj prikazuje informacije in dogodke, o katerih nam »politično korektni« množični mediji nikoli ne bodo poročali, čeprav bi to bilo nujno za celovito poznavanje problematike islamskih priseljencev, ki se nočejo vključiti v družbo, ki jih je sprejela in jim omogočila boljše življenje.

Dokumentarni film Islam v Evropi bi si moral ogledati vsak človek, saj je ta konfliktna situacija v drugih evropskih državah, med islamskimi priseljenci in avtohtonim prebivalstvom, nastala ravno zaradi nepoznavanja prave narave Islama in njegove radikalnosti ter fundamentalizma. Ni nam treba ponoviti napake, ki so jo storili po mnogo drugih evropskih državah, ko so omogočili koncentriranje islamskih priseljencev na kupu in njihovo radikalizacijo s strani verskih organizacij, ki jih financirajo arabske države.