Nastanek prve slovenske vojske v moderni zgodovini ter boji za severno mejo, so za Slovence nadvse pomembni dogodki, brez katerih bi bilo današnje slovensko ozemlje bistveno drugačno. Toda politika prejšnjih režimov, je slovensko vojsko in dogodke povezane z njo kratko malo potisnila v pozabo. Žal je temu sledilo zgodovinopisje, saj je veljalo, da kar je politično sporno, je zgodovinsko nepomembno. Toda resnica je drugačna. Naši predniki so po razpadu Avstro Ogrske v slabem mesecu uspeli na noge postaviti pravo malo armado, ki se je zoperstavila vsem sovražnim avstrijskim in drugim vojakom, ki so se prišli bojevati proti nam. Ta slovenska vojska je dejstvo, čeprav so kasneje želeli nekateri izbrisati spomin nanjo. Ker bi lahko o tistih časih napisal celo knjigo, sem se osredotočil samo na najbolj pomembne in zanimive dogodke.V prvem prispevku pa je opis dogodkov, ki so se zgodili v prvih tednih slovenske vojske v Ljubljani.
VOJAŠKI PREVRAT V LJUBLJANI
Zadnje leto svetovne vojne, so se začela kazati znamenja narodne odločnosti slovenskih vojakov. To se je predvsem kazalo v vojaških uporih zalednih enot, v katerih so bili večinoma vojaki slovenske narodnosti. Posebno mesto ima upor vojakov v gorskem strelskem polku, ki se je 2. oktobra 1918 dokončno uprl in ob vrnitvi na slovenska tla prisegel Narodnemu zboru. Tudi v Celju se je 27. oktobra uprl 87. celjski pešpolk, najbolj odlikovani polk v celotni Avstro Ogarski armadi. Vojaki so si potrgali avstrijske oznake iz unifrom in odrekli pokorščino Avstriji ter vzklikali Jugoslaviji.
Seveda pa je najbolj pomemben dogodek vojaški prevrat, ki se je zgodil 29. oktobra 1918 v Ljubljani. Dan prej so se slovenski oficirji skrivoma sestali v hotelu Union in razpravljali o tem, ali naj sodelujejo na narodni slovesnosti, ki je bila napovedana za naslednji dan, saj so vojakom in oficirjem (avstrijski) predstojniki to strogo prepovedali. Dogovorili so se, da sodelujejo v povorki in da se dobe zjutraj ob osmi uri pred pošto.Naslednji dan se je zbralo 12 oficirjev v uniformah in še več v civilu. Številni oficirji so se jim pridružili šele ko so zagledali svoje tovariše. Ko so korakali mimo Bavarskega dvora, jih je bilo v sprevodu več kot 200. Pred deželnim dvorcem, je bil tudi glavni del proslave, nastopilo je več govornikov, toda vojakom in oficirjem so se zdeli govori politikov preveč nebojevitiin mlačni. Slovenski oficirji so spodbudili poročnika Rostoharja, da je tudi sam odšel na balkon in spregovoril. Ko je dobil besedo je po kratkem nagovoru potegnil sabljo ter zavpil: »Mi vojaki odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji!«Oficirji in vojaki so potegnili sablje in bajonete ter jih prekrižali in tako postali oborožena sila Narodnega sveta za Slovenijo. To je močno presenetilo škofa Jegliča, ki je vprašal, ali je to revolucija, dr. Rostohar pa mu je odvrnil: »Da prezvišeni, tako nekako.«Ta dan so Ljubljančani doživljali kot velik praznik, povsod so se razlegali klici »Dol z Avstrijo« in »Živela Jugoslavija«, pred magistratom pa se je nabrala velika množica in dva delavca sta z škripcem iz pročelja mestne hiše snela avstrijskega orla.
Naslednji dan so se oficirji spet zbrali, tokrat v Narodni kavarni. Tam so iz svojih vrst izbrali odbor šestih oficirjev, ki je imel nalogo, da najde pot do slovenske vlade in jim da na voljo vojake in oficirje slovenske pripadnosti, ki so v Ljubljani. Prva akcija novo ustanovljene slovenske vojske je bila razorožitev t.i. asistenčnega bataljona Madžarov, ki je bil nastanjen v barakah na Kodeljevem. Asistenčni bataljoni so bili sestavljeni iz pripadnikov najbolj zanesljivih polkov Avstro-Ogrske, namenjeni pa so bili za dušenje nacionalnih in delavskih nemirov. Na ljubljansko železniško postajo je ponoči prispel polk iz Zagreba, ki je bil namenjen na bojišče. Dr. Rostohar se je obrnil na poveljnika transporta in mu predlagal naj ostane enota v Ljubljani. Toda poveljnik je bil po narodnosti Nemec in je predlog zavrnil. Rostohar se je napotil med hrvaške podoficirje in jim prigovarjal naj ne gredo na fronto, ker je Avstrija propadla in da je Hrvaška postala samostojna. Podoficirji so ga poslušali in sprejeli predlog, da gredo razorožit Madžare. Kmalu so sklicali moštvo in kolona je z zastavami in godbo na čelu odkorakala proti cukrarni, kjer so bili zaprti srbski in ruski ujetniki, ter uporni češki vojaki. Ujetnike so osvobodili in jih kasneje še oborožili, tako da so imeli vsega skupaj več kot šesto oboroženih mož. Okoli tretje ure zjutraj so se odpravili k madžarskim barakam. Nadporočnik Treo in poročnik Rostohar sta vstopila z slovenskimi zastavami v rokah in se predstavila kot parlamentarca jugoslovanske vojske. Od poveljnika sta zahtevala, naj se bataljon nemudoma razoroži. Poveljnik se je nekaj časa obotavljal, dokler mi ni bilo razloženo, da Avstro Ogrske ni več in da je madžarska postala samostojna država. Tako se je vdal skupaj z svojimi vojaki in Madžari so se kmalu vkrcali na vlak in v nekaj urah so bili čez mejo.
Nadporočnik Badjura je 31. oktobra sestavil vod vojakov in jih zbral pred magistratom, kjer so si vojaki z uniform potrgali avstrijske oznake in si pripeli slovenske trobojnice. Badjura je dobil nalogo, da naj z svojim vodom zasede poslopje deželne vlade in okoli poldneva ukaz izpolnil. Po ukazu Narodnega sveta so aretirali nekaj nemških veljakov in odvzeli vse pristojnosti poveljniku garnizije generalu Uhereku. Narodni svet imenoval polkovnika Poura za poveljnika vsega vojaštva v Ljubljani. Istega dne so slovenski vojaki prevzeli nadzor nad vsemi ljubljanskimi vojašnicami, oddelki slovenskih vojakov in pripadniki narodnih straž pa so zastražili vsa pomembna križišča in kolodvor.
Popoldne je nadporočnik Badjura zvedel za avtomobilsko kolono, ki naj bi prečkala Ljubljano. Z delom svojih enot je postavil kordon svojih vojakov blizu tobačne tovarne. Čez cesto so napeli debelo verigo in kmalu ustavili prvi avtomobil. Kmalu so tako zajeli dvajset avtomobilov z bežečimi generali in oficirji ter ostalimi oblastniki in jih razorožili. Nato so postavili koridorje za razoroževanje še na Viču, v Šiški in na Dolenjski cesti, ponoči pa so po Ljubljani patruljirale skupine po šest vojakov. 2. novembra so začeli v Ljubljano množično prihajati vojaki iz fronte. Slovensko vojaštvo jih ustavljalo pri tobačni tovarni, jih razorožilo in napotilo na glavni kolodvor. Z njimi ni bilo večjih problemov, težave so nastopile le pri madžarskih vojakih, ki so bili po večini vsi pijani, toda do spopadov ni prišlo.
Slovensko politično vodstvo je spoznalo, da bo v odločilnih trenutkih ostalo brez svojih slovenskih polkov, ki so bili takrat daleč od domovine. Tako so se obrnili na sokole in orle in na skupnem sestanku sprejeli sklep o organiziranju narodnih straž oz. narodne obrambe, katerih glavna naloga je nadzor nad umikajočim se vojaštvom in vzpostavljanje reda.Toda slovenska vojska ni zrasla iz narodnih straž. Časopis SLOVENEC je 31. oktobra na prvi strani z velikimi črkami objavil pozdrav »ŽIVELA REPUBLIKA« pod njim pa poziv: »Jugoslovanski častniki in vojaki! Narodni svet poziva vse jugoslovanske častnike, podčastnike in vojake, naj se nemudoma zglase v narodno armado!« Isti dan je začela delovati tudi Narodna vlada SHS za Slovenijo, njen oddelek za narodno obrambo je vodil dr. Lovro Pogačnik. Narodna vlada je med Slovence naslovila več pozivov, med njimi tudi: »Vojaki, bodite na službo domovini, gre za vaš lastni dom!« in »Vojaki! Država SHS je ustanovljena. Mir bomo sklenili v kratkem času. Naše ozemlje je nevtralno. Vlada za Slovenijo je imenovana. Da se prepreči nevarnost za življenje in imetje državljanov in da ohranimo mir in red v državi, vas pozivam, da ne odlagate orožja in ne hodite svojih potov, temveč se takoj priglasite slovenskim kadrom v Ljubljani, Celju in Trstu. Pozivam vas, da se slovenskim častnikom, ki so prisegli zvestobo državi SHS, pokorite brezpogojno. Domovina vas kliče, poslušajte jo! V Ljubljani, dne 31. oktobra 1918, za Narodno vlado dr. Lovro Pogačnik.« Tisti dan so tudi v Zagrebu sprejeli sklep o ustanovitvi II. Vojnega okrožja in tako je slovenska vojska dobila formalen naziv, ki ji je ostal vse do februarja 1919. Na predlog Ivana Tavčarja je 4. novembra slovensko vojaštvo tudi svečano zapriseglo. Prisega se je glasila:
»Prisegam in se rotim pri Bogu vsemogočnem in svoji časti, da hočem zvesto in z vso svojo dušo, z vsem svojim srcem, z vso svojo voljo služiti vladi Narodnega sveta Slovencev, Hrvatov in Srbov brezpogojno povsod, v vsakem času izvrševati in da hočem biti pokoren ukazom predpostavljenih zapovednikov in vsem narodnim postavam in zakonom za napredek, edinstvo, svobodo in moč. Tako hočem in to mi bog pomagaj!«
Narodna vlada za slovenijo je 8. novembra sprejela tudi sklep o mobilizaciji, mobilizirali pa naj bi vse moške od 18. do 40. leta starosti, razglasili pa so ga z razlago, da je potrebno braniti domače ognjišče, ki je zaradi navala tujstva v veliki nevarnosti. Seveda pa so se slovenski politiki zavedali, da je za vojskovanje najpomembnejši denar in tako je na seji Narodne vlade dr. Lovro Pogačnik prosil za milijon kron kredita. Ta kredit mu je bil tudi odobren in deželna banka je dobila naročilo, naj mu ta denar tudi izplača, hkrati pa odločila, da se poverjeništvu za narodno obrambo odobri do 5 milijonov kron kredita. Za vojake je bilo določeno, da dobijo na dan 4 krone, podoficirji od desetnika navzgor pa 5 kron in več ter hrano.
Narodna vlada je kmalu videla, da ima kljub prvim splošnim pozivom premalo vojaštva in je zato začela s pozivi posameznih rodov in polkov. Tako so pozivali topničarje, kovače, šoferje, peke, mornarje, telegrafiste, itd., da se zglasijo na določenih zbirnih mestih. Žal pa ni točnih podatkov, koliko vojakov jim je uspelo zbrati. Podatkom o številu vojakov, ki so jih objavljali časopisi v tistih časih ne gre najbolj verjeti, saj je bilo marsikatero sporočilo dano zaradi učinka in dezinformacije sovražnika, ne pa zaradi njegove resničnosti. Tako so na primer časniki sporočili javnosti, da je 6. novembra 1918 prišlo v Ljubljano 540 oficirjev in 300 vojakov Srbov, bivših ujetnikov, ki naj bi sodelovali pri organizaciji nove armade, 7. novembra je bilo celo zapisano, da je v Ljubljani in okolici zbranih dvesto tisoč mož, ki so izvrstno oboroženi, Tudi vest, o Angležih na slovenskem je popolna izmišljotina. Toda takšne in drugačne vesti so bistveno vplivale na razplet dogodkov 1. novembra 1918 v Celju in Mariboru. Narodna vlada je sicer izdala poziv vsem poveljstvom pod pristojnostjo II. vojnega okrožja naj sporoče, koliko vojakov imajo, katere enote so jim podrejene, kdo je poveljnik, itd.; toda žal so izvirne listine II. vojnega okrožja kasneje »izginile« neznano kam.
Poveljstvo v Ljubljanije uspelo v prvi polovici novembra organizirati pravo armado z letalstvom in mornarico. Narodna vlada za Slovenijo je po eni strani hotela imeti močno in organizirano vojsko, po drugi strani pa ni hotela veljati za militaristično, saj so bili ljudje po svetovni vojni močno protivojno razpoloženi.
Švejk
Viri:
Janez J. Švajncer:
-Slovenska vojska 1918-1919
-Vojna in vojaška zgodovina Slovencev
