Aleksej Metelko

Končno smo prišli do spektakularnega odkritja Mateja Bora. In kaj je tako spektakularnega v tem kar odkril? Uspelo mu je nekaj, kar ni doslej še nobenemu venetologu, namreč, s pomočjo slovenščine in ostalih slovanskih jezikov je odkril slovnična pravila venetščine, ki v bistvu odgovarjajo slovenski gramatiki. Odkril je celo poglavje venetske gramatike, ki nesporno dokazuje, da ima slovenščina korenine v venetščini. Gre za t.i. Atestinske tablice, ki so dobile ime po mestu kjer so jih našli (Este,ki leži jugozahodno od Padove v Italiji, včasih imenovan Ateste). Kot bomo videli se imamo Boru zahvaliti tudi za mnoge ostale rešene probleme, ki so venetologom povzročali glavobole.

Atestinske tablice

Boru je uspelo dešifrirati oblike in izpeljanke glagola jekat. Poglejmo si nekaj takih, ki so nam domači še danes: jekam, jekaš, jekaj, jekal, jekat, jekav, jekaje (primeri: Jekam, ker nočem jokati. Kaj pa tako jekaš? Nikar več ne jekaj! Sever je jekal okoli voglov. Ženske hodijo na grob jekat in jokat. Tak jekav glas, da bogpomagaj. Odšli so jekaje na žalostno pot.). Besedo jekat najdemo tudi v naših slovarjih. Bor razloži tudi ostale oblike, ki jih danes več ni v uporabi (jekar, jekak, jekad, jekan). Na primer jekar bi bil lahko tisti, ki vodi obred jekanja ali naricanja, saj je končnica ar- še danes v uporabi v smislu: zvonar, pisar,…itd. Kot pravi Bor sam: »Ker pa so oblike in izpeljanke glagola jekat, seveda z glagolom vred, očitno slovenske in slovanske, imamo končno v rokah več kot neovrgljiv odgovor na vprašanje, kakšen jezik je bila venetščina. To seveda ni majhna stvar, saj postavlja vso priznano zgodovino in jezikoslovje na glavo in odpira povsem nove vidike za preučevanje evropske zgodovine.«

Anagrami in palindromi

Kot že omenjeno je Bor razrešil številne venetske napise in v njih našel celo anagrame in palindrome, ki pričajo kako pretkani so bili naši davni predniki. Anagrame so uporabljali ker so dali napisu večjo magično moč, ker so imeli dvojen pomen in bili tako skrivnostnejši. Le taki napisi so imeli moč nad hudimi duhovi. V DAN DONASTO…REJTIJAI (v dan (dar) donašam…Rejtiji) je mogoče brati tudi kot VDAN DO NAS TO…REI TI JAJ (vdet ob nas tu v raj ti pojdi). Rejtijai je božanstvo v Rejtiji, vdet pa pomeni vložen v grob. Podrobnih razlag tega in ostalih napisov, ki jih je podal Bor na tem mestu ne bom povzemal, saj bi presegle namen pisanja.

Veneti so poznali tudi dosti zahtevnejšo obliko, namreč palindrom, torej besedo, stavek ali verz, ki ima, če ga beremo naprej ali nazaj, isti ali drugačen pomen. Na neki atestinski žari je napis UKONAHAL K NOS (ukončal ki nas), ki ga lahko beremo tudi nazaj SON K LAHAN OKU (sen da lahan oku). Razumljivejši prevod bi se glasil: Ti, ki si nas ukončal, daj da bo sen očesu lahak. Beremo lahko pa tudi kot UKONA HAL K NOS (ukonča smrt ko nas) in če temu dodamo anagram v obratno smer (daj da bo sen očesu lahak) vidimo, da imamo v enem napisu smiseln palindrom poleg tega pa še anagram. Nekateri napisi nakazujejo, da je Slovenec rad veseljačil že v pradavnini: DAR O TLA (dar od tal) in nazaj AL TO RAD (ol ta rad). Še danes za vinskega bratca pravimo, da ga rad.

Globoki venetski napisi

Kot je to vidno iz naslednjega napisa na nekem vrčku pa kaže,da so se zavedali problema veseljačenja: VO TO KLUTIARI ZVJAH STO (v tej čutari je zdrah sto). Kako globoke misli so imeli nam razkrije naslednji napis na atestinski žari: V ÓUGON TAJ, O, STINÁJ (v ogenj ta, o, iztli), V OUGON TAJ TOT I ONAJ (v ogenj mora sleherni (ta in oni)). Ali pa tale: V OUGON TAJ VUGISON JAJ (v ogenj ta ugašeni naj gredo), BRIGDINAJ JEGO (brige njegove). Kot vemo ima še danes beseda ugašati v slovenščini in ostalih slovanskih jezikih preneseni pomen – umirati. Ogenj pa že iz pradavnine ni bil le ogenj, temveč tudi božanstvo. Na tem mestu velja opozoriti, da so venetologi bili prepričani, da so napisi na žarah imena, kot je to na večini etruških in kasnejših rimskih. Kot pa je dokazal Bor temu ni tako. Res se imena pojavljajo na mlajših napisih, ki so nastali pod vplivom romanizacije, vendar pa tudi takrat venetska izročila niso povsem zamrla. Kako pretkano so izražali svoje mnenje o rimskih zavojevalcih nam morda priča naslednji napis: KANTA RUMANNA DONASTO REJTIAN (pokapivši Romana žrtvujem jaz Rejtijan). Opazimo, da je pri besedi Rumanna en n odveč, ali pa tudi ne, namreč če besedo razdelimo na dva dela dobimo naslednje: KANTA RUMAN NA DONASTO REJTIAN, ki pričara popolnoma drugačen pomen (pokopavajoč Romane, Rejtijan ne žrtvuje (bogovom)). Je v tem napisu tudi namig, da so Veneti imenovali sami sebe tudi Rejtijani, v odnosu do drugim pa Slovenьci, kot že vemo.

Na nekem piramidastem nagrobniku je napis: JEGO RAJTEVIOJ LOR (njega viteštva, »voditeljstva«, žara), katerega anagram, nam da še drugi pomen: JEGO RAI TE VIJOJ LOR (njega k raju tedaj zavij duša). Venetologom je izjemno uganko predstavljal napis na neki bronasti skodelici, toda nam, ki izhajamo iz praslovenskih in praslovanskih izhodišč, je napis razumljiv brez velikega truda: ALKOMNO METL ONŒI KO SENO GENE SVIL KE NIZ HOR VIONTJE DO NAS AN (Lakomno je (po)metel vase, ki je sčm gnaje zavil, ko je niz gor potujoč do nas on (prišel)). Ob venetskih cestah pa so stali kamni, ki so popotnika opozarjali, svetovali in mu želeli srečno pot še naprej.

Abrakadabra

V vseh evropskih jezikih znana magična beseda ABRAKADABRA, je kot vse kaže venetskega izvora. Kakor piše v slovarju tujk, gre za kabalistično besedo brez pomena, za skrivnosten, lepo zveneč nesmisel. Bor se malo za šalo malo za res sprašuje ali je bilo vedno tako in ali gre za eno samo besedo? Besedo je obravnaval kot venetski palindrom in prišel do naslednjih zaključkov: A BRAČA DABRA (pri vraču dobrem), ARBA DA ČARBA (izruje da črva). Smiselnost potrjuje tako jezikovna analiza, ki jo je podal, kot tudi to, da je črv še danes sinonim za bolezen.

Drugače pa je zanimiva tudi slovenska ljudska glasba, ki ima tako kot legende izredno stare korenine. Nekatere slovenske pesmi imajo svojevrsten ritem, ki ga razen Slovencev, Srbov ali Lužiških Srbov in deloma Rusov, ne pozna noben drugi slovanski narod. Najmočnejše področje tega ritma je na slovenskem zahodu, v dolini Reziji, ohranjen pa je tudi v obrednem plesu pod lipo na koroški Zili. Na veliko presenečenje pa ga najdemo razširjenega po vsej Franciji. Kot vidimo čaka nadobudne raziskovalce še veliko, veliko dela, da bomo končno bili seznanjeni s stvarno slovensko zgodovino.

Ali lahko kdo po vsem tem trdi, da so jezikovne sorodnosti naključne? Zelo težko. Tudi ni več dvom o tem, da so bili Veneti Slovani in da smo Slovenci potomci Venetov ter smo tu že od predrimskega časa. Atestinske tablice in ostali dokazi to nesporno dokazujejo. Za konec še k besedni zvezi, ki jo že dobro poznamo – OSTI JAREJ. Najbrž ste se že večkrat spraševali kaj naj bi to pomenilo. Gre za napis na bronasti situli, ki so jo našli v Škocjanu na Krasu leta 1911 in pomeni; Ostani zdrav, mlad!