Slovenci so ogorčeni? Zakaj? Zato, ker je laški predsednik, komunist Napolitano, povedal resnico, čeprav prikrojeno laški diplomaciji v obrambi njihovega nacionalnega interesa? Na njegovem mestu, kot Slovenec, bi tudi jaz tako govoril. Bodimo objektivni in potrkajmo tudi na našo vest in osvetlimo tisto resnico, ki jo še vedno prikrivamo. Nihče ne more zanikati, da je veliko ljudi izginilo v breznih po zaslugi takratnih jugoslovanskih partizanov-komunističnih boljševikov in še največ po vojni. Da so imeli pri tem najbolj umazane roke, na našem ozemlju, prav slovenski revolucionarji (internacionalisti brez nacionalne identitete – Kardelj, Kidriča, Maček, Ribičič itd.) je na dlani. Največje breme »fojb« so nosili Slovenci sami, saj le teh je največ v »fojbah« po zaslugah politkomisarjev, krvoločnih voditeljev partizanov. Italijani izrabljajo to resnico čeprav cinično prikrojeno. Ne smemo pozabiti, da je njihova povojna politika bila vedno, kot prej, protislovensko naravnana. Ko omenjajo žrtve fojb, enostavno zavajalsko označujejo le te kot Italijane, saj marsikateri Evropejec bo to tudi verjel in branil tezo pobojev Italijanov, saj so bile vse žrtve zares italijanski državljani, če zajamemo širše področje vsaj do rapalske meje. Nobenemu ne pride na misel, da so te žrtve v veliki večini bili Slovenci pod laško oblastjo in ne Lahi. Saj ne bom rekel, da niso bili pobiti tudi ti zadnji, a teh je razmeroma majhno število v primerjavi s Slovenci. Vsaka naša vas na Primorskem je imela žrtve revolucije in teh ni bilo malo (13.bataljoni in priložnostni številni »izdajalci«). Za revolucionarje so bili vsi izdajalci, če se niso strinjali s Stalin-Walterjevim boljševizmom. Italijanska diplomacija neutrudno izrablja to komunistično kriminalno početje, da minimizira strahote njenega vladanja na našem etničnem ozemlju in to ne le v zadnji vojni ampak že po prvi po 1918. letu, da ne govorimo o tistem delu slovenskega ozemlja, ki je bilo že prej pod njihovo kraljevino. Ko se oglasi ZZB v zvezi s fojbami, nas le še bolj pohablja, ker stvarno očita Italijanom genocid nad Slovenci, kar je resnica, obenem pa brani ravno tak genocid boljševističnega porekla, ki je zavzemal širše razšežnosti, tudi časovno. Resnici na ljubo so revolucionarji leta '43 pustili fašistične zločince, da so šli domov ali jih celo rekrutirali v partizane (ideološko so si bili blizu), v zameno za njihovo težko orožje, ki so ga rabili za uničenje slovenske domobranske vojske in četnikov ter ostalih drugače mislečih širom Slovenije. Prepozno je Kocbek označil »osvoboditelje« z njihovim pravim imenom: komunofašisti. Danes premore Slovenija čez 400 divjih grobišč pomorjenih od partizanske strani, fojbe na rapalskem področju so le neznaten del teh nečednosti. Kdo so prave in najštevilnejše žrtve komunofašizma bi vprašal tovariša Napolitana? Lahi že ne!!!

Kar pa je že naravnost groteskno je dejstvo, da prav naša država še danes nudi pogoje in dokaze, da bo vsa EU vzela za zlato to, kar italijanska diplomacija spretno prikazuje kot zločine Slovencev, »slavocomunistov«, nad italijanskimi državljani. Nobeden ne bo povedal resnice, ker jo sama naša država skriva ter s tem brani vse tiste akterje naše nesreče, ki so zločine resnično zakrivili. Naša diplomacija ima vezane roke in kritike na njen račun, posebno od strani večinsko indoktrinirane slovenske populacije, so zavajalske in voda na mlin štirim nenaklonjkenim sosedom, ki zagotovo niso mejaki v duhu naše himne. Mehak trebuh naše diplomacije je prav dejstvo, da naša država ni še uradno obsodila, če že ne medvojnega revolucionarnega divjaštva, vsaj genocidno obnašanje boljševističnih Titovih partizanov po instavraciji strahot diktature proletarjata takoj po vojni, ki so povzročile največjo škodo slovenstvu nasploh. Kako naj bo naša diplomacija verodostojna in upoštevanja vredna pred EU, če v lastni državi se še vedno malikuje akterje genocida nad lastnim narodom in tudi tujcev na našem ozemlju? Vsi nam to lahko legitimno očitajo. Razne pošasti revolucionarnega kriminala so v Sloveniji še vedno čaščene z obeležji ulic, šol, trgov, ustanov ter to čaščenje objema tudi nekatere še živeče s potomci (Ribičič, Zdenka Kidrič idr.), ki v posmeh slovenski državi uživajo neverjetne privilegije, kot nagrado za ubijalsko početje v časih boljševističnega razrednega »čiščenja«? Ali mislite, da tujci ne zaznajo kipov in ostalega zločinskega balasta pretekle nesreče v naši prestolnici in drugih mestih ter vaseh naše domovine? Prav Lahi, ki so bili vsi (razen par ubeglih v Parizu) navdušeni na levičarja Mussolinija, so za njim zabrisali vse sledove, kar bi nanj in na njegovo ubijalsko partijo spominjali. Saj so zadostno prebrisani, da ne bodo vlačili za sabo pohabljajočega spomina, kot to delamo v Sloveniji. Nova laška črna levica zavrača klasični fašizem in sodeluje z rdečo levico, ko je treba braniti »svete vzhodne meje« (nam ukradeno zemljo), čeprav njihova država še ni uradno obsodila fašizma, kot je to storila Nemčija z mednarodno uradno spravo in obžalovanjem glede grozodejstev nacionalsocializma. Celo v Rusiji in drugih postkomunističnih deželah pokrivajo in brišejo ostanke »svetlih časov komunofašizma«, da jim drugi ne bi očitali apologije zločinstva. Le pri nas se še malikuje zločinstvo, zato smo nebogljeni in neverodostojni v soočanju z demokracijami zahoda, kjer je komunizem smatran na ravni nacifašizma.

Ko se pa Hrvati oglašajo, postane za nas stvar še bolj zapletena. Ne smemo pozabiti, da so Ustaši bili zares ideološko istoveteni s fašizmom, kar pa ne moremo očitati slovenskim Domobrancem, ki nacifašizma niso odobravali in so bili prisiljeni v funkcionalno kolaboracijo (po Mlakarju) za rešitev golega življenja. Ante Pavelič pa je bil ideolog etničnega čiščenja in antisionizma, kar je soupadalo s prostovoljno ideološko kolaboracijo oz. pravo zavezništvo idejnih prepričanj z nacifašizmom. Zato mislim, da ne moremo Slovenci, pod nobenim pogojem, biti uglašeni na njihov, posebno Mešičev odgovor na laški izziv.

Danes naj se čudimo izjavam laškega predsednika glede zločinov komunofašizma? Ne gospodje in tovariši. Ni se čemu čuditi. To si zaslužimo, ker se nikoli nismo distancirali od teh grozot, nasprotno, označujemo jih celo z osvoboditvijo in razglašamo kot podlago današnji neodvisni Sloveniji in vstopu v EU (glej sveže citate apologetov-pravljičarjev PIF-OF-NOB, ko nastopajo pri šamanskih obredih ZZB z vsakoletnim uprizarjanjem tragikomediji »Še pomnite tovariši?« po naših mestih in vaseh).

Te Napolitanove izjave bi nas morale podučiti, da Lahom ne gre zaupati, pa naj bodo ti pripadniki klasične desnice ali črne in rdeče levice. Vedno so bili verolomni in hinavski, da so zadostili njihovemu nacionalnemu interesu v pohlepu do tujih ozemelj. Zanimivo bo, kako bodo v našem zamejstvu komentirali besede človeka, ki so ga vedno podpirali samo zato, ker je komunist oz. levičar. Priporočljivo bo tudi poslušati komentarje levih laških politikov (slovenskega porekla - laške identitete!), kot sta Spetič, Budin in drugi »komponentarji«, ko bodo skušali minimizirati njegove besede in, seveda, »pravilno interpretirati« neizbežen »contentino« (po naše »cukrček«) za istrske begunce in močno iredento tudi v levičarjih obeh barv. Pri nas pa še vedno naivno upajo, da bodo v Italiji razmnoževali in medijsko širili izsledke in stališča tiste paritetne dvostranske zgodovinske komisije, ki skuša dokaj Salomonsko razdeliti odgovornost zločinov, ki jih nihče ne vzame v poštev, saj so le besede skupine »strokovnjakov« brez uradnega blagoslova vrhov zainteresiranih držav. Izgleda, da nobeden teh zgodovinarjev, ki so pisali omenjeni akt, ni upošteval načel spravnega značaja, ki jih opisuje g. Peter Merku v knjigi »Mednarodna diplomacija sprave«, katero se da lepo aplicirati, ne le na spravnost v zvezi z nacifašizmom (kar je Nemčija eksemplarno naredila), ampak tudi na spravnost v sferi mednarodnega zločinstva komunizma. Evropa gor, Evropa dol, še vedno bomo imeli probleme s soseščino, če ne bomo pometli najprej pred lastnim pragom, da bomo potem legitimno in prepričljivo pokazali na neznanske kupe smeti pod preprogo naših sosedov, s katerimi nas vztrajno obmetavajo.

Kot sem večkrat napisal, se naši politiki zavedajo (ali tudi ne?), kako zna laška oblast izrabljati naše »zgodovinske hibe«, ampak vseeno vztrajajo z glavo v pesku, čeprav je vsakdanjih primerov veliko, ki dokazujejo kako se napredek asimilacijske politike Italije do naših manjšin nemoteno krepi. Dokazi so »naše« šole v zamejstvu (posebno osnovne, brez slovenske domovinske vzgoje). Naša uradna slovenska zastava nikjer ni javno dovoljena, medtem ko nimajo nič proti, če ta ima madež (rdečo zvezdo). Za praznik 1. maja naši zamejci izobešajo le rdeče zastave in tudi laške, nikakor pa ne slovenskih (sicer, resnici na ljubo, zamejci nimajo niti poguma, da bi jih obesili, četudi bi bile dovoljene, saj še danes »vidijo le Jugoslavijo in Tita, Slovenija jim je tujek« - Niko Kavčič v intervjuju na II. progr. TVS, ko govori o gospodarskem kriminalu Udbe – TKB, Safti, Genex etc.).

Na dlani je, da italijanski diplomaciji najbolj prija, da Slovenci ostajajo »slavocomunisti infojbatori« z vsemi »našimi« znaki in spomeniki, ker tako bo ogenj genocida »Italijanov« plamtev še dolgo. Samo od nas je odvisno, kdaj bomo imeli tisto moč, ki bo pometla s temno stranjo meseca naše polpretekle zgodovine. Do takrat bomo, kot država, tarča sovražnih mejakov, ki tudi v EU nam niso naklonjeni. Hrbtenica nam očitno manjka.

Pavel Ferluga – Komen 17.2.07