DOMOLJUBJE

Ni nepomembno, da je bil deželni knez v avstrijskih deželah od poznega srednjega veka dalje skoraj vedno tudi cesar: avstrijskemu plemstvu je bila širša domovina velik del Evrope, kar mu je ob primerih slavnih in uspešnih rojakov dvigovalo samozavest in krepilo domoljubje. Ljubezen do domovine (Vaterland, o�etnava) kot višja stopnja pokrajinske zavesti je bila že sredi 16. stoletja pri kranjskem plemstvu in izobražencih prav izrazita, nedvomno tudi pod vtisom trde obrambe pred "dednim sovražnikom", Turki, ko so Kranjci branili ne le svojo o�etnjavo, ampak kot predstraža vse cesarstvo in Evropo.

Posebni kranjski rojaki, ki so se uveljavili v �asu Maksimilijana I., so bili upravi�eno ponosni na lastno prehojeno življensko pot, ki je zaradi njihovega dela dvigovala vrednost tudi njihovi domovini. O tem je spregovoril dunajski prošt in rektor dunajske univerze Pavel Oberstein v svojem pismu ljubljanskemu škofu Krištofu Ravbarju z dne 6. marca 1532. V njem se je škofu najprej zahvalil za vse, kar je storil za državo in nadaljeval z mislijo, da je mala Kranjska, tako majcena in uboga, da je podobna Betlehemu, v zadnjih letih prekosila številne ve�je dežele z udeležbo svojih rojakov v svetnih in duhovnih uradih in službah pri številnih kraljih, knezih in cesarju, in to tudi v tistih deželah, ki imajo same izvrstne ljudi, pa so tudi tam na taka mesta raje postavili Kranjce, ki so se odli�no izkazali. Nato jih je nekaj naštel: prvi dunajski škof Jurij Slatkonja, vodja dvornega urada cesarja Maksimilijana Leonar Ravbar, vodja avstrijske komore Felicijan Pe�ahar in ob njem še mnogi, ki so pomagali voditi avstrijske dežele, dalje vrhovni poveljnik Janez Kacijanar, vodji dvornega in zakladniškega urada Janez Lamberg in Vid Thurn, pa vsi tisti, ki so bili imenovani v poslanstva v številne tuje dežele, tako tudi sam škof Ravbar, ki je bil kot vrhovni vojni komisar in posebno spreten orator sposoben uprabljati mnoge dežele. A tudi on sam, Pavel Oberstein, "najmanjši med spodobnimi ubogimi Kranjci", bi pa� lahko še bolje vodil dunajsko visoko šolo, da bi bila, kar je bila svoj�as, vendar jo je že sedaj privedel tako dale�, da bo lahko na njej ostal ve�en spomin na "Kranjca".

Podobno so mislili tudi doma, le da so si humanisti okoli škofa Ravbarja želeli dvig dežele tudi na kulturnem podro�ju. To nalogo so hiteli izpolnjevati slvoenski protestantski pisci. Trubar se je že pod svojo prvo knjigo podpisal kot "domoljub ilirski", Dalmatin je prevajal Pasijon in Biblijo "v službi o�etnjave", Bohori� pa je v svojem znamenitem uvodu k Zimskim uriacm izkazal ponos na svoj slovanski rod. Tako držo je v tem obdobju v celoti zavzelo tudi plemstvo, ki je v številnih izjavah dajalo �utiti, kako se zaveda, da je dolžno služiti domovini. To pa je bila najprej Kranjska in šele na drugem mestu država. Znamenite vojake so slavili kot rešitelje domovine. Tako je Krištof Spindler na pogrebu Herberta Turjaškega o njem govoril kot o padlem junaku, ki je izpolnjeval božji poklic v imenu krš�anstva in vere za rešiitev domovine.

Sto let pozneje je plemi� Valvasor v posvetilu k svojemu delu Slava vojvodine Kranjske razširil pojem službe domovini takole: "Ko je pošten rodoljub dolžan �àsti svoje domovine v vseh potrebnih primerih kri in življenje, ji je dolžan v prav ni� manjši meri služiti s peresom, da v svetu pri vsaki priložnosti zaslovi... Zategadelj moramo domovino ljubiti in spoštovati tako kakor starše. Da, �e postava preu�enega Platona v tem kaj velja, bi morala domovina glede ljubezni imeti prednost pred o�etom in materjo."



Prepis iz knjige:
Od viteza do gospoda
Maja Žvanut

http://www.sclavinia.org/showthread.php?t=649