Intervju z domoljubom

Glede na to, da fenomen razmaha domoljubja v Sloveniji zadnji èas povzroèa veliko zanimanje medijev, raznih mnenjskih voditeljev in družboslovnih raziskovalcev, smo se odloèili za objavo dela zanimivega intervjuja z domoljubom na temo priseljencev in njihovih potomcev, ki je sovpadel v kontekst sedanje gospodarske krize. Za objavo intervjuja, ki je drugaèe potekal v sklopu maturitetne seminarske naloge pri sociologiji med dvema mladima domoljuboma, smo se odloèili, ker predstavlja lep vpogled v razmišljanje mladih slovenskih ljudi v sedanjih negotovih razmerah. Upamo, da bo njihov glas prišel tudi do odloèevalcev v naši družbi in se bodo konèno zamislili tudi nad usodo mladih slovenskih ljudi, ne samo nad problemi tajkunov. 

Domoljubje je bilo zadnji èas v medijih prikazano kot nek negativen pojav, ki bi ga bilo potrebno zatreti. Tisti, ki zavzemajo takšna stališèa se oèitno ne zavedajo, da je vzpon domoljubja le posledica družbenih sprememb v katerih ležijo vzroki za boj ljudi za svoje pravice skozi domoljubje, tako da domoljubje ne more biti vzrok za splošno nezadovoljstvo Slovencev. Spodaj predstavljeni intervju lepo prikazuje resniène družbene probleme s katerimi se spopadajo mladi slovenski ljudje. Spopasti se z resniènimi problemi pa je malo veèji problem, kot udrihati po domoljubih ter nas prikazovati kot grešne kozle, ker o tem paè govorimo in ne tišèimo glave v pesek ter povemo bobu bob. Namesto da bi kdo hotel slišati naš krik na pomoè v zvezi s pereèimi družbenimi problemi nam hoèejo zapreti še usta. Dokler pa se ne bo nekdo spopadel s spodaj predstavljenimi problemi, kot jih vidijo mladi Slovenci, pa bo takšnih domoljubov, ki razmišljajo kot je prikazano v spodaj predstavljenem intervjuju – vsak dan veè.

INTERVJU 

1.    Kako gledate na problematiko priseljencev v Sloveniji, sploh tistih iz držav bivše Jugoslavije? 

Mislim, da se je v preteklosti predvsem gledalo na te priseljenci kot na nek kulturni problem, zaradi njihove nezmožnosti asimilacije v slovenski kulturni prostor in zaradi njihovega posiljevanja s svojo kulturo. Mislim, da se bo v prihodnosti na njih gledalo predvsem kot na ekonomski problem, zaradi nesposobnosti države, da bi zašèitila pravice Slovencev. Kaj se danes dogaja v Sloveniji, zelo direktno povedano – Bosanci gradijo bloke za Bosance, Slovenci pa plaèujemo. To je dejstvo, veèina delavcev na gradbišèih je iz Bosne, prav tako veèino socialnih stanovanj, zaradi visoke rodnosti, dobijo ljudje ki izvirajo iz Bosne. Slovenci pa smo po narodnosti najveèja skupina davkoplaèevalcev. Tu se seveda pojavi argument, da Slovenci noèemo opravljati doloèenih del, ki je seveda smešen - noèemo jih opravljati za bosansko plaèo. Èe pogledamo minimalno plaèo v Sloveniji je narejena za potrebe »sezonca« iz Bosne - za 200 € dobi nastanitev in hrano v samskem domu, 200 € pošlje domov, 100 € pa zapravi za cigarete in alkohol. Mlad Slovenec pa lahko z minimalno plaèo plaèa najemnino in stroške stanovanja v Ljubljani, drugje služb tako ali tako ni, za življenje pa mu niè ne ostane. Zaradi tega morajo naši ljudje študirati do tridesetega leta, da lahko delajo vsaj za tiste 3,5 € na uro preko študentskih servisov, jedo na bone in živijo v študentskih domovih. Samo na tak naèin smo lahko Slovenci še konkurenèni poplavi priseljencev, vendar nam vse to skupaj onemogoèa ustvarjanje svojih družin – sam to imenujem »žametni genocid«. Zakaj se to dogaja? Ker se kapital boji preseliti proizvodnjo v Bosno in raje sem priseljuje Bosance, potem pa nam oèitajo, da nas je strah tujega. Tako se ustvarja profite na raèun zniževanja kvalitete življenja Slovencev in zbijanje cene dela na raèun nekakšne gospodarske rasti od katere Slovenci niè nimamo – to je trenutno najveèji problem s priseljenci v Sloveniji, ki se bo v sedanji gospodarski krizi še potenciral.  

2.    Ali presojate, da mladi priseljenci druge generacije oblikujejo mladinsko subkulturo? Lahko po vašem temu reèemo subkultura? 

Za mlade neasimilirane potomce priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik bi lahko rekli, da predstavljajo nekakšno subkulturo oziroma prej kontrakulturo. Vse skupaj deluje zelo komièno, saj veèina takšnih oseb živi v urbanih obmoèjih, izvirajo pa so iz ruralnega okolja. Tako imamo svojevrsten paradoks, da se v klubih po slovenski prestolnici posluša bosanski turbofolk. Zanimiv in po svoje žalosten fenomen je, da je to praktièno prodrlo že v »mainstream«, tako da Ljubljana na podroèju mladinske kulture bolj spominja na kakšno Veliko Kladušo, kot pa na evropsko urbano središèe. 

3.    Se kdaj udeležujete t.i. „balkan žurov“, jeste kdaj na stojnicah z balkansko prehrano (kot so bureki, kebabi), ali skratka kakorkoli stopate v interakcijo s simboli priseljenske (sub)kulture? Zakaj (ne)? 

Osebno se temu izogibam. Balkan žurov se ne udeležujem, niti ne poslušam njihove turbofolk glasbe. Tudi burek in kebab mi nista všeè, tako kot mi ni všeè pehtranova potica. Zakaj nimam opravka s priseljensko kulturo? Ker ne èutim nikakršne potrebe po tem, da bi jo imel. Razlog je, da sem dovolj samozavesten in avtonomen, da bližnja okolica pretirano ne vpliva na moje ravnanje in razmišljanje ter tako sam vem kaj je prav, èeprav prihajam iz blokovskega naselja z veliko priseljenci, kjer ponavadi priseljenci »asimilirajo« mlade Slovence in ne obratno. 

4.    Kaj si predstavljate pod besedo èefur? Gre za žaljiv izraz? 

Besedo èefur razumem kot »politièno nekorektno« poimenovanje za neasimilirane potomce priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije. Tako kot drugi klièejo Slovence Janezi, paè mi klièemo prej omenjene osebe èefurji. Tako v samem poimenovanju èefur ne vidim niè spornega, pravzaprav zelo olajša komunikacijo, saj bi za opis pojma èefur potrebovali eno stran, pa še ne bi bil popoln. Èe pa je kdo zaradi tega užaljen, je to njegov problem, kot bi bil moj problem, èe bi bil užaljen zaradi tega, ker bi mi kdo oèital, da sem Slovenec. Kot pravijo stari ljudje ima vsak svoj križ, tako ga imajo tudi èefurji - ponavadi na debeli srebrni verižici. 

5.    Je lahko tudi Slovenec èefur? 

Èe prevzame njihovo identiteto je vsekakor lahko tudi Slovenec èefur, kot je lahko tudi Neslovenec domoljub. Vsekakor pa ima »slovenski èefur« bistveno veè možnosti, da se bo s èasom normaliziral in prerasel to mladostniško obdobje, ko bo ugotovil, da ga nikamor ne bo peljali in da pravzaprav izgleda zelo smešen. Takšni pojavi pravzaprav kažejo vrhunec raznarodovanja in me zelo spominjajo na nemškutarje v prejšnjem stoletju. Od takrat izvira tudi rek: »Kdor narod izdaja, kdor narod taji, še zemlja na'v pila njegove krvi«. 

6.    Menite, da so priseljenci bolj kriminalni in/ali odklonski od ostalega prebivalstva? Èe že, zakaj menite, da je tako? 

Da priseljenci povzroèijo veèino kriminala je dejstvo. Sicer ne obstajajo uradne evidence o nacionalni strukturi storilcev kaznivih dejanj, vendar pa veliko o stanju pove evidenca iskanih oseb, ki jo lahko najdete na strani Policije. Gre za storilce najhujših kaznivih dejanj in okrog 75 % jih ni rojenih v Sloveniji. Torej si lahko mislite, koliko je še potomcev priseljencev od tistih ostalih 25 %. Razlog zakaj je temu tako, je po mojem mnenju v tem, da hoèejo priti na hiter naèin na življenjsko raven in velikost premoženja, kot ga imajo Slovenci, èeprav je pri Slovencih to premoženje ustvarjalo veè generacij. 

7.    Ali sami delovanje domoljubnega gibanja ocenjujete kot nasilno? Se opredeljujete kot nacionaliste? 

Vsekakor delovanje domoljubnega gibanja ni nasilno, niti ni nikoli bilo. Na nekem blogu sem nekoè zasledil, da so se ob pogledu na napis »Tukaj je Slovenija« in karantanskega panterja nekomu prikazovale svastike in preganjanje Judov. V Sloveniji paè obstajajo ljudje, ki se jim ob pogledu na krajane Ambrusa, navelièane teroriziranja s strani neke ciganske družine, prikazujejo Janševi rasistièni zombiji. Ljudje s takšnimi paranojami in halucinacijami vsekakor v domoljubju vidijo problem. Vsi se opredeljujemo za domoljube, verjetno se velik del opredeljuje tudi za nacionaliste, osebno se tudi sam. V tem, da bi morali biti Slovenci v Sloveniji na prvem mestu ne vidim niè spornega in nelegitimnega. Èe do tega prej ali slej ne bo prišlo, ne vidim veè razloga, da se ta država sploh imenuje Slovenija. Država bi morala poskrbeti za obstoj svojega naroda, namesto da dopušèa »žametni genocid« nad njim. Takšne prakse so nekaj samoumevnega v Švici, Izraelu, itd. Ne vem katera država naj bi poskrbela za Slovence kot narod, èe ne Slovenija. Obnašamo se kot, da smo Slovenci dolžni zagotoviti ne vem kaj vse vsaki interesni skupini, ki se predstavlja kot kakšna »kreativna manjšina«, med tem, ko naši ljudje že dobesedno stradajo. 

8.    Menite, da ima druga generacija priseljencev enakovredne možnosti za uspeh v družbi? So enakopravni na šolskem podroèju in na trgu delovne sile? 

Vsekakor imajo popolnoma enakovredne možnosti, drugo vprašanje pa je ali jih hoèejo tudi izkoristiti. Mislim, da jih v veliko primerih noèejo. Èe cele popoldneve brcaš žogo ali posedaš s prijatelji okrog blokov, poslušaš turbofolk in delaš bedarije, namesto da bi se uèil, ne moreš ravno nekam priti v življenju, niti ne dobiš nekih delavnih navad.  

9. Kako ocenjujete državno politiko do vprašanja priseljencev? Ali Slovenija sploh ima uradno politiko do tega vprašanja oziroma je ta politika po vašem ustrezna? 

Slovenija nima nobene politike priseljevanja. Namesto, da bi pospeševali priseljevanje kadrov, ki nam jih primanjkuje, na primer zdravnikov, inženirjev, itd. dopušèamo naval nekih nekvalificiranih delavcev, ki samo znižujejo ceno dela domaèemu prebivalstvu. Lansko leto se je tako v Slovenijo priselilo veè moških, kot se jih je tu rodilo, kar je demografski šok. Veèinoma gre za priseljence iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki sploh ne bi smeli biti tu, saj niso èlani EU in bi tako morali zelo težko dobiti delovno dovoljenje. Ta problem so »rešile« agencije za posojanje delavcev. V EU lahko namreè posameznik, ki prihaja izven EU dobi delovno dovoljenje, èe je vsaj 25% lastnik podjetja registriranega v EU. Te agencije tako odpirajo papirnata podjetja, da lahko priseljenci pridejo in založijo osnovni kapital za takšno podjetje. Tako priseljence še bolj izkorišèajo, saj so jim tako dolžni še tisti denar za ustanovitev podjetja. Država to dopušèa, še veè, najveè takšnih agencij je ravno v istem poslopju kot Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. 

10. Ali na izmenjavo kulturnih dobrin in vrednot, do katerih pride ob migracijah, gledate kot pozitivno ali negativno? Mislite, da priseljenci ogrožajo slovenski kulturni prostor? Kako bi vi razrešili problem priseljencev, èe le-ta obstaja?