Tradicionalni pohod TJS na Triglav
Tudi v letošnjem letu se je na forumu Tukaj je Slovenija izrazila pobuda za ponovitev lanskoletnega uspešnega pohoda na Triglav. Zanimanje za pohod je bilo v primerjavi z lanskim letom veliko večje, vendar so nekateri zaradi bolj ali manj opravičenih razlogov svojo prisotnost odpovedali. Kljub temu, da se je število prijavljenih zmanjšalo več kot za polovico, je organizator pohoda to predvidel ter svoje delo, od prevoza pa do rezervacije ležišč, opravil za odlično oceno. Drugega TJS pohoda na Triglav pa se je prvič udeležil tudi nežnejši spol, ki je bil tako fizično kot psihično za zgled vsem moškim in je premagoval alpske strmine kot mladi kozorog.
Tako smo se v jasni sobotni zori zbrali sredi Ljubljane, se okrepčali s sadjem, ter krenili naprej proti Kranju, kjer smo pobrali še zadnjega, petega pohodnika naše odprave na Triglav. Vožnja na Pokljuko iz Kranja je ponudila še z enim čarom, saj so Julijske Alpe s svojo lepoto že od daleč vabile v svoje kraljestvo lepote in miru. Po kratkem postanku na Pokljuki, smo hitro pripravili nahrbtnike, natočili vodo v hladnem potočku ter se odpravili prvim vrhovom naproti. Pot, na kateri srečaš samo dobre ljudi, ponuja prečudovito naravo, na kateri se igrivo prepletajo barve tisočerih rož, živali, ki dajejo človeku občutek, da je na svetu še kraj, poln lepot ter pozitivne energije, ter da lahko tak kraj brez slabe vesti označimo za raj na Zemlji. Prvi večji postanek smo si privoščili na Vodnikovi koči, se za trenutek spočili ter pripravili za pot do zadnje koče pod Triglavom. Pot od Vodnikove koče do razpotja med Kredarico ter Planiko ni bila fizično naporna, zahvala pa gre tudi planincem, saj je celotna pot zelo urejena in ponuja pohodnikom optimalne pogoje za sproščeno hojo ter varnost, to pa privabi številne pohodnike s celotnega sveta.
Na razpotju med obema kočama pod Triglavom nas je čakal še predzadnji vzpon, ki smo ga vsi brez večjih težav premagali ter prispeli do koče Planika. Tam smo se ustavili za malo dlje časa, potrdili rezervacijo, odložili palice in nahrbtnike ter se odpravili proti vrhu naše domovine - Triglavu. Hoja se je prelevila v plezanje, s katero pa celotna ekipa ni imela večjih težav, saj je pogumno premagovala vse prepade, ki so bili na poti do vrha. Pogled na Aljažev stolp v oblakih z Malega Triglava je marsikomu vlil adrenalin v krvni obtok, saj hoja po grebenu najvišje gore na Slovenskem nudi unikaten občutek, ki bi ga moral izkusiti vsak Slovenec. Po eno in pol urnem vzpenjanju smo zagledali Aljažev stolp, ki nam je pomenil olajšanje in zadovoljstvo, saj smo vedeli, da je težji del poti za nami ter da smo, nekateri prvič, osvojili najvišji vrh v naši domovini. Iz oči vseh je žarelo nepopisno veselje, sledilo pa je tudi simbolično slikanje naše skupine s slovensko državno zastavo ter karantanskim praporjem. Na najvišji točki v Sloveniji smo še zadnjič nazdravili, nato pa krenili nazaj proti Planiki, do katere smo prišli v poznih popoldanskih urah. V koči smo se okrepčali s toplo hrano ter si s pogledom na prelepe alpske vrhove spočili oči in mišice. S sončnim zahodom ter "prižiganjem" tisočih zvezd pa je v koči pod Triglavom sledil še prijeten klepet pozno v noč.
V naslednjo jutro nas je priklical sončni vzhod, ki je s svojimi žarki nežno prebujal spočite obraze pohodnikov ter jih pozival k uživanju toplega čaja na mrzlih klopcah. Pred spustom v dolino je sledil še zadnji topel obrok na višavah nad dva tisoč metri, ki je celotni ekipi vlil še tako potrebno energijo in voljo do doline. Tempo naših pohodnikov je bil vedno hitrejši, med potjo smo se večkrat ustavili ter spregovorili besedo z ostalimi pohodniki.
Pot, ki jo je sonce s svojim jasnim nebom še dodatno obogatel, je korak za korakom minevala lažje, saj v družbi prelepe narave, razigranih živali ter prijaznih ljudi čas bije hitreje kot po navadi. Kljub vsem lepotam smo vsi nestrpno čakali cilj, kjer smo okusili zadovoljstvo uspešnega vzpona, saj stati na najvišji točki v svoji očetnjavi še dodatno motivira ter izpopolni domovinsko ljubezen.
Na cilj smo prispeli dokaj žejni in utrujeni, saj je sončna toplota terjala svoj davek ter pobrala vse naše vodne zaloge. Za iskanje jedače smo se odločili oditi na Bled, v mesto, "kjer na Kranjskem lepš'ga kraja ni". V mestu, ki je trenutno v glavni turistični sezoni, je bilo iskanje parkirnega prostora večja težava kakor sam pohod na Triglav, vendarle smo po dolgem iskanju le našli srečo ter parkirali poleg picerije ter slaščičarne. Ob dobri hrani ter osvežujoči pijači je beseda tekla o podoživljanju pohoda, o vseh lepih spominih, ki so se zasidrali v naša srca. Bili tudi mnenja, da mora v projektu Tukaj je Slovenija pohod na Triglav postati tradicionalen ter tako nuditi možnost starejšim in mlajšim domoljubnim generacijam zanimiv in predvsem varen dogodek. Po končanem obedu smo si privoščili še blejsko znamenitost - kremšnito ter se nato počasi odpravili proti Kranju. Na domu našega pohodnika smo si vzeli čas za ogled malega živalskega vrta, kar pa je celotni ekipi dodalo še večji nasmeh na lica ter novo izkušnjo, saj kač, pajkov, mesojedih stonog in podobnih bitij ne vidiš vsak dan. To je bila le še pika na i. Pot iz Kranja do Ljubljane je minila hitro, v prestolnici pa smo po še zadnjem pozdravu odšli vsak v svoj dom.
Na koncu lahko vsi skupaj minuli vikend označimo za popoln uspeh in upam, da bo udeležba naslednjič še večja.
Pa na snidenje naslednje leto!
