Recenzija knjige Islam in muslimani v Sloveniji

Delo je prepoznavno kot propagandni material, zaradi postavljanja lastnih predstavnih interesov v ospredje pred objektivnim jezikom. Kupil sem knjigo z željo po širši izobrazbi, dobil pa sem še eno mešanje megle s strani propagiranih manjšin, ki kljub očitnim konceptualnim protislovjem še vedno trdijo da so miroljubne. Da razjasnim pomembno dejstvo : Islam je vera miru idejno, v koreninah svojega namena. Islam pomeni mir v deželah kjer se je razvil in kamor spada. To je vera ustvarjena pri Arabcih za Arabce. Ne morem si reči poznavalec, vendar sem Islamu dal možnost da se izkaže miroljuben, pa me je znova razočaral. Hotel sem se osvoboditi občutka grožnje in si dati osebno svobodo z realizacijo, da nam muslimani niso nevarni, pa žal temu ni tako. Namen tega teksta je razvrednotenje dela kvazi objektivnega znanstvenika Ahmeda Pašića, katerega namen je bil ustvariti knjigo, ki bi izničila predsodke do muslimanov.

Delo je prepojeno s sklicevanjem na zdrav razum, logiko in čut za pravico, vendar vedno samo skozi oči muslimana. Aspekt dobro ustrojen za manjšine, vajene nasilja in zatiranja. Drži, da smo Slovenci nastrojeni proti muslimanom, ampak zakaj je temu tako? Nikjer nisem zasledil konstruktivnega odgovora na to vprašanje, zato sem se odločil nanj odgovoriti sam. Muslimane vidimo kot skupino ljudi, ki ne priznavajo nobenega boga poleg Alaha. Po naravi jih vidimo kot stroge in nesposobne integracije v nobeno družbo. Njihovi zakoni so striktni in za njih kršitelje imajo fizične kazni. Možje imajo brade, temnejšo kožo, po izgledu pa delujejo zadržani. So zelo prepoznavni in ne dajejo prijetnega vtisa. Internet nam daje možnost, da sem in tja vidimo njihove obrede, molitve, pa tudi kako pretepajo žene in otroke ter kako obglavljajo nevernike in skrunitelje postave. Ženske so oblečene v orientalske obleke in burke ki jim prekrivajo obraz, zaradi česar ne kažejo zaupljivosti ali privlačnosti za Evropejca. Kažejo, mistiko, obrednost in zasedenost, na nek način tudi svetost. Vse to naj bi to pozitivno vplivalo na javno moralo in izkazovalo status poročene žene. Da takoj objasnim, vse do sedaj našteto ne vpliva pozitivno na javno moralo, ne glede kako liberalni se trudimo biti. Te značilnosti so koristnega značaja za suh, sončen in puščavski svet, kjer so razmere popolnoma drugačne kot pri nas. Ker se zadnje obdobje konstantno omenjata sprejemanje in toleranca, naj omenim da je razumevanje odnosov do pripadnikov islama lahko zelo preprosto. Ne ogrožamo demokracije s takim mišljenjem, kakor to neprenehoma omenja levi del Sveta Evrope. Glavna lastnost demokracije naj bi bila svoboda in vse to »preseravanje« s pravicami in zakoni je tako odveč, da nam je večkrat celo v breme. Vsak zdrav kmečki fant ima pravilen in zadovoljiv odgovor na vprašanje, kako se živi na tem svetu, v tem primeru kako se ravna z muslimani. Citiram : »Če jim kaj ni všeč, pa naj gredo drugam!« To so tudi besede Južno-afriškega ministra za notranje zadeve, kot komentar na množično nasilje in poboje belcev v podsaharskem delu Afrike. Slovenija je slovenska dežela. To naj bi bilo iz imena razvidno. Je tudi samoumevno da ni samo slovenska, naj pa bi bili Slovenci glavna sestavina. Slovenijo smo oblikovali Slovenci z našo kulturo, držo, ekonomijo, in politiko. Naša ustavna pravica je da zahtevamo svoj sistem enakopravnosti in solidarnosti. Sistem kjer je za vse poskrbljeno in katerem smo varni. To pravico imajo tudi manjšine in te pravice uživajo. Dejstvo je, da je za njih poskrbljeno. Pravice so jim priznane in jih zadovoljivo uživajo. Ob uradni preiskavi muslimanskega centra »mesdžid« v Ljubljani je komisija ugotovila da je stanje zadovoljivo in to je bistveno. Džamija je za muslimane priboljšek, medtem, ko Slovenci, motor in duša države, tudi socialno še nismo dovolj razviti in nas veliko živi v primanjkljaju, čeprav je po ustavi Slovenija socialna država. Veliko Slovencev živi ta trenutek v slabih okoliščinah in zaradi ekonomskih disproporcij ne morejo uživati enakopravnosti, kot jo recimo lahko priviligirani imigranti. Misel na to, da nam cerkve propadajo; morala pada; vsakdanje teme pogovora med ljudmi postajajo banalne; naša mladina preživlja najboljša leta pred ekranom; stari ljudje, ki so še sposobni dela in opravil, držijo status neproduktivnega dela družbe; politikov je bistveno preveč; bankam in državam dolgujemo gmote denarja. Kakor se na prvi pogled zdi, stanje ni v redu in je očitno da so potrebne spremembe, vendar kakšne. Gotovo bodo celovite, zato pa moramo biti enotni in složni. Sodelovati moramo s pogovorom in deli. Moramo biti solidarni. Zato vas sedaj sprašujem, se vam zdi da muslimani hočejo biti eno z nami? Ali priznavajo iste vrednote, imajo iste delovne navade, so delovni ali postopaški, ali jedo isto hrano? Se lahko v nedeljo opoldne naročite pri prijateljici muslimanki na kavico, da pokramljate o tekočih novicah? Greste lahko s sosedom muslimanom na tekmo, po njej pa na pivo? Lahko pustite otroka pri prijateljih muslimanih, medtem pa oditi na pomemben sestanek? Ne?...

Torej je jasno zakaj Slovenci nismo naklonjeni imigrantom, sploh ne-slovanom in sploh muslimanom. Nočejo igrati z isto »žogo« na našem igrišču, zahtevajo svojo »posebno«. Nogomet pa se ne igra z dvema žogama kajne? Zahtevajo več svobode, več pravic, več stanovanj. Poleg vseh evropejskih pravic zahtevajo še vse pravice bližnjega vzhoda, in tu je treba potegniti črto. Mošeja je korak predaleč, ker so začeli prostorsko, kulturno in družbeno vplivati na srce naše dežele in treba je postaviti meje za zdravo prihodnost.

To je bila sedaj kritika razmer, naj pa se vrnem k knjigi. Začne se idejno, funkcionalno in splošno, kaj to sploh je Islam. »Islam« pomeni mir in avtor se z opisovanjem zakonov in razlogov zakaj se je zgodilo to in ono lahkotno sprehodi mimo ŠERIJATSKEGA PRAVA, ki velja kot zakonodaja za vse muslimanske skupnosti. Je potrebno omeniti da so po Evropi muslimani ki so sprejeli Evropo za svojo domovino in se tega prava ne držijo celostno, ampak kot dodatek k kvalitetnem življenju. Zaradi tega jih pravi muslimani primerjajo z »kafirji« kar pomeni neverniki. V anketi za pripadnike Islama o uradni uveljavitvi šerijatskega prava, je 32% evropejskih muslimanov podprlo predlog. Od 50.000.000 muslimanov v Evropi je to velika številka, ampak avtor distinkcije do teh groženj ne omenja. Prvi del knjige je opis vse sestave Islama, od angelov pa do obredov posta. Avtor je izpustil pomemben del, vendar je bil v tem sektorju knjige objektiven in se ga lahko pohvali za dobro analizirano temo. Drugi del pa je zgodovinski, ki zelo slikovito prikazuje nasilje muslimanskih Turkov nad prebivalstvom naših dežel. Začne se pri opisu trgovanj z arabskimi deželami, konča pa s popisom prebivalstva leta 1991. Lepo kronološko napisan del gre lahko v nos povprečnega slovenskega bralca samo v enem delu. In to je sodelovanje muslimanskih Bošnjakov na Soški fronti. Dejstvo je, da so bile na Soški fronti skupine različnih narodnosti, med drugimi tudi Bošnjaki. Te izstopajoče enote so bile znane po svoji brutalnosti in požrtvovalnosti, saj sploh niso uporabljali pušk. V boj so stopali z granatami, v drugi roki pa so vihteli z žeblji prebit kij. Zaradi odličnega sodelovanja in posebnih zaslug so prejeli najvišja odlikovanja. Bošnjakom je bila dana dolžnost nam stati ob strani in naši rojaki so jih sprejeli. Ker so se dobro odrezali in ker je med njimi vladal prijateljski odnos, so si lahko postavili verski objekt. V Logu pod Mangartom je bila postavljena prva mošeja v Sloveniji. Po koncu vojne in italijanski zasedbi Primorske so jo podrli Italijani, zato dejanje pa avtor krivi lokal patriote in njihovo potrebo po drvih. Kar naredi to poglavje nesmiselno za avtorja z naslovom znanstvenik, je poveličevanje statusa muslimana. Bošnjaki, Slovenci, Srbi in Hrvati smo v Avstro-Ogrski predstavljali južne Slovane. V kontekstu 1. svetovne vojne pripadnost neki veri ne predstavlja mere tolikšne relevantnosti, da bi bila dovolj za kakršen koli argument utemeljen za današnje razmere. Vseeno je kakšne vere so bili soldati, zato ker so bili muslimani jim ni dalo nobene božje moči ali sposobnosti. Njihov fanatizem je vreden omembe, pa še to ne drži, ker so se zaradi kraljevine odpovedali nekaterim pogledom svoje vere. Muslimani ne verjamejo v države, narode, religije in partije. Vera in država sta eno, to je za njih Islam. Muslimanov zakon je Koran, poveljnik pa Alah. Bošnjaki na Soški fronti so se odpovedali absolutizmu svoje vere in se ob strani z »neverniki« borili za dom in cesarja. Zato ker so bili muslimani ni noben razlog da so bili kaj boljši od ostalih, kakor nasprotno nagovarja avtor. Ahmed Pašić, ki očitno tudi sam verjame v narodno enotnost vseh muslimanov, opisuje samo Bošnjake, pa še to samo muslimane, in to skozi oči občudovalca, ne znanstvenika.

Tretje poglavje se glasi : »status muslimanov v republiki Sloveniji«, ki govori o slabih razmerah, v katerih so muslimani prisiljeni živeti. Polno je primerov ignorance, zatiranja, medijskih predsodkov in laži s strani Slovencev, ki nikakor nočejo razumeti pravega pomena Islama. Izpostavljena in intenzivno opisana tema je težavnost življenja kot musliman. Zaslediti je celo pritožbo nad halal prehrano oz. mesom. Opazi se motiv 35 letnih sanj o skupnem verskem centru, in da so sabotaže projekta krivi mediji, oz. država, ki hoče očrniti Islam, zato je njegova sovražnica. Pri branju knjige ne moremo mimo 4-ih izpostavljenih točk razgraditve medijskih tekstov v kvazi smiselne kategorije, ki pa jih bom opisal kasneje. Poglavje pa se začne s konkretnimi in kronološkimi opisom islamske skupnosti v Sloveniji. Tukaj pove da so sestavni del skupnost v večini Bošnjaki, nato Albanci, Makedonci in neslovani Turki in ostali Arabci. Kot vidimo gre za neslovenske prebivalce Slovenije, kar po anketah razvidno odkriva, da tako statistika vzbuja Slovencem fobije. Ne muslimani Slovenci, ampak priseljenci muslimani. Leta 2002 je komisija zabeležila 47.488 muslimanov v 2.000.000 številčnem narodu. To je 2,4 % prebivalstva in se zdi zelo malo. V vseh ostalih evropejskih državah znašajo procenti muslimanov nad 10 %, pa lahko prek interneta in medijev vsak dan vidimo kako koristno je to za te države. Pri nas je poleg muslimanov še 40 prijavljenih verskih skupnosti, ki pa nikjer niso omenjene kot prikrajšane. Nikjer ni slišati kako so ta teden zahtevali svojo prehrano v srednjih šolah recimo judi ali budisti. Tu se lahko mi sklicujemo na svetovno pravičnost, zakaj neki morajo biti danes glavni na sceni homoseksualci, muslimani in Borut Pahor s svojimi aferami, če pa imamo toliko majhnih skupinic, ki si želijo pomoči, pa se vsi po svoje trudijo narediti ta svet lepši prostor za življenje. Nasprotno tu muslimani zahtevajo boljši prostor za življenje, kar ni ravno na mestu. Kaj pa oni mislijo, da si zaslužijo za takšen odnos? Pokal za največjo nataliteto na svetu poleg Kitajcev?  Nekaj, kar bo stalno ogrožalo našo kulturo, interno in eksterno? Ki že tako ni več ne vem kaj…

Kar je tu treba omeniti je naša ustava in naše pravice. Prva najbolj pomembna je individualna svoboda. Vsak je svoboden pri izbiri vere. To pa je prvi kamen spotike pri trenutni temi. Avtor sam v tretjem poglavju zatrdi, da so ženske v islamu svobodne, kar pa glede na našo ustavo ni tako. Avtor navaja svobodo ženske kot nekaj samoumevnega, vendar ji je v zakonu z moškim ta svoboda absolutno kršena. Ne sme kazati svojega obraza, ne sme prenočevati pri prijateljici, ne sme to, ne sme tisto, ne smel cel kup reči, za katere kršitev jo moški mora fizično kaznovati, tudi močno pretepsti. Muslimanke v Sloveniji si niso iz izbrale Islama, rodile so se v njem, zato se nasilje nad njimi ne more zagovarjati kot njihova odločitev. Tem ženskam so kršene človeške pravice vsak dan, pa nihče noče ali ne more narediti nič. Muslimani zatrjujejo, da je to edini pristen način življenja in da se moramo Evropejci čimprej navaditi na tak sistem. Tako avtor izpade naravnost absurde, ko trdi, da je Islam primeren za našo Slovenijo in celo, da ga je treba povzdigniti na nivo uradne vere poleg krščanstva. Kršenje svoboščin in evropskih zakonov gre očitno muslimanom dobro od rok, za kar pa jih ne gre občudovati. Preden postanejo naš ideal bomo še naprej dajali prednost svobodi in ne njim, ki so tako rekoč prostovoljno »nehvaležni tujek« v naši družbi. Zahtevajo veliko, dajo pa zelo malo. Preden nadaljujem kritiko knjige bi rad na hitro še opisal povprečno obnašanje muslimanov po Evropi. Avtor omenja t.i. spopad civilizacij, kar pa je iz večih gledišč zgrešen termin, ker gre za napad civilizacije, saj je islamski svet v konfliktu z vsemi civilizacijami na katere meji. Lahko celo rečemo, da mestoma izzivajo vojno in nagovarjajo k ponovnemu genocidu nad judi. Mirni del pripadnikov Islama se poskuša socializirati in integrirati v Evropo in njeno družbo, med tem, ko agresivnejši vahabiti napadajo, streljajo, ropajo in požigajo, le malce bolj neorganizirano kot njihovi predniki 500 let nazaj. Na kratko, razmere so postale tako slabe, da so jim na Švedskem zažgali mošejo, v Švici pa prepovedali nove, zahteve po tem pa so vedno bolj glasne tudi drugod. Tam zunaj je kaos in po kratki analizi dogodkov v zadnjih 10-ih letih lahko vsakega zaskrbi prihodnost Slovenije, in kako bodo nanjo vplivali pojavi pojavi povezani z obstojem džamije.

Glavna tema, ki naredi to knjigo subjektivni prispevek svetu in ne znanstveno delo, je opis medijev. Ahmed Pašić trdi da so mediji stereotipni do muslimanov v Sloveniji, pri čemer ima z navedbo parih primerov prav. Prilaga statistiko člankov, ki so do manjšine objektivni in »znanstveno« ugotovi da jih je samo 12%. Iz prakse muslimanov po svetu je dovolj snovi za stereotip, ki ni osnovan na večernih limonadah, ampak na surovi realnosti. Znanstvenik Ahmed sam dejansko zagrozi ZDA z vojno, če ne bodo prenehali s svetovno opresijo. Toliko o časopisih, ki stereotipno prikazujejo muslimane, saj še znanstvenik musliman grozi svetovni velesili z vojno, kako naj ne bodo stereotipni. Sam nimam znanstvene podlage za naslednje besede, vendar se g. Pašić MOTI. Kar je za njega stereotipno gotovo ne stlačijo vsi muslimani v tistih 12 %. Sovražni govor je strogo kaznovan in preganjan. Samo iz tega izhodišča lahko sklepamo o nepravilnostih Ahmedovih tez. Članki, ki prikrito opozarjajo na nevarnosti, očitno niso v naših najbolj branih časopisih, da zabavajo Slovence in žalijo manjšine. Za tak primer bi bil avtor članka oglobljen, časopis bi izgubil branost, šef časopisa pa bi javnosti dolgoval opravičilo. Mladi znanstvenik konkretno navaja sestavine člankov, ki naj bi bili nastrojeni proti njegovim rojakom:

PONAVLJANJE –aliteracija, rima, paralelizem

HIPERBOLA – pretirana trditev

NEZADOSTNA TRDITEV

METAFORA – primerjava in metonimija

Naknadna interpretacija te navedbe motečih faktorjev bi bila nepotrebna. Verjamem, da vsak izobražen človek jasno vidi in razume nivo suverenosti, do objektivnega pisanja avtorja, ko vidi te točke kot kritiko. Pri vsem kar je sveto, kdo si upa podati rimo kot žaljiv izraz za manjšine. Kot da bi bili novinarji neki pesniki ki se norčujejo iz nižjih slojev. To je žalitev za literaturo in osebno sem zelo užaljen. Kar se mi še zdi moteče je, da avtor ne kritizira z namenom da bi lahko izboljšali stvari, on samo negativno aplicira na medije kot krivce za slabe predstave o muslimanih. Če smo korektni do naših medijev, oni so nastrojeni direktno in konkretno proti skupinam in pojmom, ki delujejo proti manjšinam, kot so muslimani. Muslimani v medijih ne morejo biti prikazani celostno, saj namen časopisov in radia ni povedati vse o neki smeri, neki temi. Predstavljajo tisto kar je zanimivo, ste že kdaj zasledili po radiu 4 urni recital vseh podražitev bencina in nafte v zadnjih 10ih letih? Mediji delujejo tako, da ljudem posredujejo informacije o svetu, da se počutijo ozaveščene in varne, da lahko vsak predvidi razmere in kreira svojo usodo. Kogar pa zanima kaj več kot splošni podatki, ima pa na voljo knjige in internet. Krivično, sebično in celo nedoraslo je zahtevati od medijev poročanje o stvareh ki zanimajo samo manjšino, večini pa predmet fascinacije ne pomeni nič relevantnega. To pa je poanta mojega zaključka.

Ljudje smo čudovita bitja. Zaradi evolucijskih oziroma razvojnih razlogov smo bili razdeljeni na skupine, narode, družine, razrede in individume. To pa nas ne dela nič manj človeške in čudovite, naša raznolikost je pravzaprav naša magnificenca. Kar prinaša trpljenje na ta svet smo sami mi sami, saj smo edini ki ga lahko zaznavamo absolutistično. Ustvarjamo trpljenje z sebičnostjo in pohlepom. Dva demonska zmaja kriva za vse zločine na tem svetu sta neizbežen del naših življenj. Nam je pa vsem dana izbira. Svojo humanost polagam vam v razmislek, kako naj ravnamo s to perečo temo, da se izognemo trpljenju manjšin in posledično večin. Mogoče je čas da naučimo manjšine hvaležnosti za to kar imajo, ker se očitno ne zavedajo privilegijev ki jih uživajo. Mogoče pa moramo biti do njih samo bolj humani in poskušati živeti z njimi bolj enotno,saj nam ostajajo tujci že generacije. Želim si da si preberete to knjigo in na podlagi svoje lastne analize oblikujete rešitev, ki vsaj vam predstavlja izboljšanje kvalitete življenja in razmer v naši ljubi lepi deželi Sloveniji.