Koalicija sovraštva ali kronično pomanjkanje samorefleksije
Na portalu Tukaj je Slovenija smo osupli ob pisanju tako zgrešenih predvidevanj Erika Valenčiča v članku »Koalicija sovraštva«, ki je bil objavljen v 16 številki letošnje Mladine, da imamo dolžnost temu odgovoriti.
Že nekaj zadnjih let opažamo porast nestrpnih pisanj s strani politično obremenjenega pisca Erika Valenčiča o domoljubju. Ker zelo težko iz pisanj razberemo, kje je jedro zgodbe, smo začudeni, kako mu uspe v celotnem manifestu zaključiti povezavo vseh možnih posameznikov in organizacij, v eno samo rdečo nit, da so vsi povezani in s tem zarotniško grozijo »svobodoljubnemu prebivalstvu«. Čudno da ni sposoben prepoznati takšnih opažanj in povezav tam, kjer so res očitne in kjer se za interese vplivnih posameznikov uničuje družbeno premoženje, ki so ga ustvarili naši starši. Tako takšnega pisanja ne moremo razumeti drugače, kot da gre za dokaj ponesrečen poskus odvračanja pozornosti z resničnih problemov v današnji Sloveniji na njegove posledice, ki pa dejansko vključujejo ogromen porast ekstremizma med mladimi, tako levega, kot desnega. Očitno je razumevanje tako očitne povezave med vzroki in posledicami v primeru ekstremizma med mladimi prevelik miselni zalogaj za omenjenega pisuna.
Za Erika Valenčiča pa je očitno nedojemljivo vse skupaj postaviti v širši evropski kontekst, kjer sta nacionalizem in skrajna desnica na pohodu med mladimi. In razlog temu niso neke »povezave« med vsemi mogočimi mladostniki, kot si je ta fenomen poenostavil Erik Valenčič po brskanju po Face Booku. Gre za upor avtohtone mladine proti procesom globalizacije, ki so v Evropi najbolj prizadeli mlade iz avtohtonega prebivalstva in delavskega ter srednjega razreda. Velika večina mladih, ki podpirajo nacionalistična gibanja ali celo skrajno desničarska gibanja po Evropi ni rasistov, še manj pa so kakšni »neonacisti«, prihajajo iz levičarskih in liberalnih družin, velik del je dejansko »nečistokrvnih«, če uporabimo Mladinino terminologijo. V Sloveniji gre v dosti primerih za navaden upor proti staršem, ki so doma mahali z rdečimi zvezdami, srpi in kladivi in kako jo otrok lahko bolj zagode takšnim staršem, kot da pride domov s kakšno svastiko. Namesto da Erik Valenčič zganja histerijo okrog zadev o katerih nima pojma, naj se raje vpraša kaj je počel takrat, ko je njegova oziroma srednja generacija zavozila državo, da sedaj mladi vidijo edino alternativo v levičarskih in desničarskih ekstremizmih.
Imamo veliko srečo, da ob pomanjkanju razumevanja medijskih hiš za naša angažiranja, vsaj Mladina poskrbi za brezplačno reklamo in s tem velikanski porast ogledov naše strani. Kakorkoli obrnemo stvar, v Sloveniji si mladi levičarski ekstremisti, katerih pripadnik je tudi omenjeni Erik, že dolgo prizadevajo voditi levičarsko ekstremistično gibanje po zgledu iz zahodnih držav, pa jim to najbolj ne uspeva. Še dolgo ne bodo razumeli, da mladi ne zaupajo sistemu in tudi ne z njim posredno ali neposredno povezanim osebkom. Slovenija je tu svojevrsten fenomen, saj imamo vrsto salonskih »anarhistov« plačanih s proračuna po raznoraznih katedrah družboslovnih fakultet. Človek se ob tem vpraša ali je nekaj narobe z državo, ki financira osebke, ki bi jo pravzaprav ukinili ali z načeli teh osebkov, saj je malo paradoksalno delati za nekoga proti kateremu naj bi se boril.
Tako tudi iz svoje pozicije levičarskega ekstremista, ki se mu ob protestih krajanov Ambrusa prikazujejo Janševi zombiji, težko razume različne oblike delovanj gibanj, še manj pa mu je jasna družbena struktura in vrednotni sistem ter politična opredeljenost članov in organizacij ob katere so obrega. Kolikor je nam razumljivo, pa nismo neki sociološki strokovnjaki, se na podlagi enega zgodovinskega simbola ne da povezati vse v en koš, četudi bi hotel to na vsak način povezati. Zgolj kot neučeni opazovalci lahko pri tem enostavno zaključimo, da je pisanje Valenčiča ena velika zafrustriranost avtorja in s tem patološka škodoželjnost in javno razpihovanje sovraštva do drugače mislečih, oziroma sploh mislečih, saj je njegov sestavek žaljivka za vsak zdrav razum, ki je sposoben ločiti vzroke od posledic.
Naj te pisune ob tem obvestimo, da živimo v letu 2010 in ne v letu 1945 tako, da je njihov lov na fiktivne »fašiste« med 15 letniki smešen, glede na to, da gre za odraslega človeka pa je vse skupaj prej žalostno. Naj mu namignemo kje lahko najde prave fašiste. Bistvo fašizma je korporativizem oziroma ureditev države, kjer politika, gospodarstvo in sindikati delujejo usklajeno, seveda skupaj z represivnim aparatom in ekstremisti, kar oblastnikom omogoča popoln nadzor nad družbo. Glej ga zlomka, 27. aprila 2009 je imel na nekakšni »protifašistični« manifestaciji vse prej omenjene na kupu. Verjamemo pa, da se je tudi sam skrival tam vmes.
