Aleksej Metelko

Uradno verzijo slovenske zgodovine so nam tako močno vcepili v glavo, da povprečen Slovenec niti ne podvomi v to, da se slovenska zgodovina ne bi začela šele v 6. stoletju, ko naj bi se priselili izza Krpatov. Ker pa so zgodovinarji, arheologi in slavisti v svojih študijah odkrivali vse več nesmislov, jih predstavili in podprli z vrsto različnih dokazov, lahko danes upravičeno postavimo uradno slovensko zgodovino pod velik vprašaj. Pojavila se je Venetska teorija, katere temelj je predpostavka, da so bili Veneti predniki Slovanov. Teorija je požela tako odobravanje kot tudi ostre kritike.

Začne se leta 1982 v reviji Glas Korotana, ko teolog in mecen Ivan Tomažič začne razmišljati o naših prednikih Venetih in o avtohtonosti Slovencev na našem sedanjem in nekdanjem historičnem ozemlju. Tri leta pozneje dr. Jožko Šavli v isti reviji objavi članek z naslovom Veneti, naši davni predniki?, ki zbudi veliko zanimanje slovenske javnosti in ostro polemiko. V razpravo se vključi tudi akademik Matej Bor, ki pride do enakih zaključkov kot Šavli, le po drugi poti. Dokazovanje slovenske avtohtonosti je bilo tako zaokroženo. Zgodovina, arheologija, toponomastika in jezikoslovje namreč jasno pričajo o tem, da so Slovenci živeli na alpskem in jadranskem področju že davno pred dobo preseljevanja narodov. Istega leta je bila tematika predstavljena v Književnih listih Dela. Dokazi, da Slovani večjega dela Evrope niso poselili šele v 6. stol. temveč so povsem avtohtoni prebivalci, ki so bili v času kulture žarnih grobišč tudi prvi nosilci kulture v Srednji Evropi in da so najzgovornejše priče nekdanjih Venetov prav Slovenci in Lužiški Srbi, so marsikomu vzeli sapo. Leta 1988 na Dunaju izide nemški izvirnik knjige Veneti, naši davni predniki v katerem so svoje znanje združili omenjeni domoljubi. Leto kasneje izide še v slovenščini. Uradni znanstveni krogi so ostro nasprotovali tezi o venetskem izvoru Slovencev, na drugi strani pa so utemeljitelji trdno stali za svojimi prepričanji.

V znanstvenem merilu se je z avtohtonostjo Slovanov prvi ukvarjal češki slavist P.J. Šafaøík v prvi polovici 19.stol. Med drugim je ugotovil tudi to, da smo Slovenci avtohtono ljudstvo. Pri nas je začel strokovneje iskati izvor Slovencev duhovnik Davorin Trstenjak (1848-1921). Nato II.sv.vojna prinese zatišje, ki ga razbije že omenjeni Tomažič. Misel, da so Slovenci potomci Venetov pa je bila živa že stoletja prej. Učeni reformator Adam Bohorič (16.stol.) je pisal, da vse kaže na to, da so Slovenci in Veneti isto ljudstvo in tako istega porekla. Janez Vajkard Valvasor in kar nekaj njegovih sodobnikov je bilo mnenja, da so Veneti, Vendi, Vindišarji in Slovenci en in isti narod. Valentin Vodnik je leta 1811 zapisal: »Od nekdaj stanuje tukaj moj rod, če ve kdo za dru`zga, pove naj od kod`.« in s tem jasno izrazil svoje prepričanje, da Slovenci nismo priseljenci v svoji domovini, tako kot so to povsem dokazano Italijani, Nemci (Avstrijci), Madžari in Hrvati. Grški geograf Strabon, ki je umrl leta 25 n.št. je zapisal, da je Trst (Tergeste) karnijska vas. Beseda Tergeste izvira iz debla terg ali trg, ki ni niti latinsko, niti nemško in tudi ne grško, temveč povsem jasno slovensko. Iz nekega poročila dr. Ernst Stieglerja izpred I.sv.vojne je razvidno, da so se imeli slovenski priseljenci iz Madžarske za Vende, ki je eno izmed imen za Venete. Tudi sam je bil prepričan, da so Slovenci enako kot Lužiški Srbi, potomci Venetov. Dr. Janko Grampovčan pa si ni znal razložiti množico enakih besed v slovenščini in baltskih jezikih. Podobne dvome o slovenskem poreklu je imelo še kar nekaj uglednih osebnosti.

Da je v javnosti prišlo do ostre izmenjave nasprotujočih si mnenj, je povsem razumljivo, saj so ti kritiki vse življenje zastopali drugačen izvor Slovencev. V zimi življenja si zagotovo ne bodo pljuvali v lastno skledo, četudi bi kdo morda sprejel venetsko teorijo. Eden izmed najglasnejših kritikov venetskega izvora Slovencev je bil dr. Božo Grafenauer, ki je označil vsako zvezo med Slovenci in Veneti kot venetsko ideološko mitologijo. Pravi, da želijo avtorji postaviti Slovence za prevladujoči narod okoli 1200 pr.n.št. v vsej Franciji, Nemčiji, Alpah in drugod po Evropi. Tomažič mu tako odgovarja na kritiko: »Ne, česa takega v naši knjigi ni. Kje pa so nekdaj živeli naši davni predniki Veneti, je v zgodovini dobro znano. Prav tako ne bo nihče trdil, da so Irci od 5. do 1.stol. pr.Kr. vladali v Franciji, Nemčiji, Alpah in deloma tudi v Italiji ter Španiji. To so bili Kelti, davni predniki Ircev, na katere so slednji še danes ponosni. Zakaj bi ne smeli biti tudi Slovenci ponosni na svoje prednike Venete?« In ko se prebijamo skozi takšne in drugačne očitke in odzive na njih, kateri so utemeljeni s skoraj neizpodbitnimi argumenti, lahko resnično vidimo kako zrela je venetska teorija, kako se ima s čim postaviti po robu načelnem zavračanju kritikov. Eden izmed Grafenauerjevih komentarjev je bil tudi ta, da podajajo avtorji katastrofalno podobo slovenskega naroda, če je po 3000 letih od nekdanjega razsežnega venetskega področja ostalo le borih 24.000 km2. »Kaj pa je ostalo od Keltov ali Gotov, kaj od Langobardov?«, pravi Tomažič in dodaja: »Veseli smo, da se je slovenski jezik ohranil v svoji izvirnosti vsaj v majhnem delu Evrope. Etruščani in mnogi drugi niti tega niso doživeli.[...]Koliko je narodov, ki imajo tako stare spomenike pisanega jezika, kakor so venetski? Koliko je še živečih narodov, ki so tvorno sooblikovali staroveško zgodovino in kulturno podobo Srednje Evrope? Na to smo Slovenci res lahko ponosni!«

Veneti so živeli v prvem tisočletju pr.n.št. in še danes nas na njih spominjajo krajevna imena po raznih delih Evrope. Bili so najstarejše ljudstvo v Srednji Evropi, prvi narod, čigar nasledstvo še danes tvori večinsko podlago vseh narodov v Srednji Evropi, od Baltika do Jadrana. Danes prevladuje spoznanje, da so bili Veneti ali Vendi nosilci Lužiške kulture in tudi poznejše Kulture žarnih grobišč, ki se je razmahnila na široko območje Evrope in Sredozemlja. Žarnodobno preseljevanje, ki so ga s svojimi pohodi sprožili Veneti v 13.stol. pr.n.št., je bilo največja verska revolucija v predzgodovini. Matično ozemlje Venetov je bila Srednja Evropa, njihovi pohodi pa so segali vse do Holandije in Britanije in preko Francije do Španije. Dosegli so tudi Apenin in Skandinavijo. O tem, kje so se nahajali Veneti, so mnenja bolj ali manj nedeljena. Drugače pa je pri vprašanju, kdo so dejansko bili. V zgodovinskih virih srednjega veka se naziv Veneti uporablja samo za Z Slovane, vključno s Slovenci in iz virov je moč opaziti razlikovanje med venetsko skupino Z Slovanov in skupino J Slovanov (Hrvati, Srbi, Bolgari, Makedonci), ki so v 6. stol. naselili Balkan. Med Slovenci v Alpah in J Slovani je že od nekdaj jasna ločnica tako v jeziku, zgodovini in kulturi, kot tudi v družbeni ureditvi (pri Slovencih že od nekdaj vas, ki ne pomeni samo naselja, temveč pravo ozemeljsko skupnost, pri Z in V Slovanih selo). Vendar pa misel, da bi bili antični Veneti Slovani, nikakor ni bila po godu Nemcem, saj vi to pomenilo, da so bili Slovani že zdavnaj pred Germani v srednji in zahodni Evropi.
Kakšna je bila usoda Venetov v času rimskega imperija? Naj citiram Šavlija: »Veneti v S Italiji so bili romanizirani, Veneti v V Alpah, zlasti v bolj odmaknjenih predelih, pa so preživeli razpad rimskega imperija. Njihovi potomci smo Slovenci. Razlika je samo v tem, da se je pri zahodnih ohranilo več venetskih vplivov – tudi v jeziku – v vzhodnih pa manj. Iz enih in drugih je ob naseljevanju novih slovanskih rodov z vzhodnega območja Evrope nastalo novo ljudstvo, Slovenci, ki jim ravno ta mešanica prvin, daje njihov svojevrstni pečat. Njihovo etnogenetično identiteto.«

Verjetno že nestrpno in zvedavo pričakujete ostale še konkretnejših dokaze, ki pričajo o venetskem izvoru Slovencev. Kot pa lahko s kotičkom očesa opazite, nam zmanjkuje prostora, vendar naj pomirim strasti, namreč za kaj tako spektakularnega nikakor ne boste prikrajšani. Več v prihodnji številki revije Park, do takrat pa…Osti Jarej!