Nevesinjska puška 1875

V Nevesinju v Hercegovini je julija 1875 prišlo do velike vstaje krščanskega prebivalstva proti Turkom, ki se je hitro razširila tudi v Bosno. V tej vojni so bili kot prostovoljci udeleženi tudi nekateri Slovenci. Eden od njih je bil Miroslav Hubmajer, ki je postal znan junak in vstajniški voditelj. Vstaja je v Sloveniji zbujala velike simpatije, kmalu so Josip Vošnjak, Josip Jurčič in Valentin Zarnik v Ljubljani ustanovil tudi odbor za pomoč vstajnikom. Slovenci so vstajnikom pošiljali denar, sanitetne potrebščine ter vojaško opremo. V Ljubljani je bilo tudi središče skrivnega pošiljanja prostovoljcev – Josip Jurčič je celo objavil v Slovenskem narodu poziv za odhod med prostovoljce.

Prvi prostovoljec iz Slovenije je bil 24 letni rezervni topniški podoficir Miroslav Hubmajer. V boju je bil že prvi dan po prihodu, saj so Turki napadli uporniško središče v samostanu Duži. Hubmajer je postal poveljnik dela »tujske legije« in pokazal veliko poguma v boju. S 50 možmi in majhnim starim topom je oblegal turško trdnjavo Drijen. Ker je bilo obstreljevanje neuspešno, se je sam splazil do trdnjavice, splezal po steni in skušal vreči dinamit skozi strelno lino. Turki so ga pri tem zagledali in med točo krogel je čudežno ušel nazaj k svojim. To junaško dejanje se je Hercegovini prenašalo od ust do ust in prišlo tudi v časopise in knjige. V priznanje za njegova junaštva so mu dali v dar Črnogorci na Cetinju revolver s pasom.

Decembra 1875 je 85 uporniških voditeljev izbiralo poveljnika vstajnikov na gornji Uni v Bosni, kjer so izbirali med Petrom Karaðorðeviæem (kasnejšim srbskim kraljem) in Slovencem Hubmajerjem – odločili so se za Hubmajerja. Vodil je boje s Turki blizu Jamnice in jih hudo porazil pri Topoli. V vstaji v Hercegovini in Bosni je bilo še precej drugih Slovencev, saj je bila novembra 1875 v tujski legiji ustanovljena slovenska četa.

Svojo bojno pot je v hercegovski vstaji začel tudi Janko Stibil, ki je 1875 odšel kot prostovoljec v Beograd, od tam pa v Bosno in Hercegovino. Pridružil se je srbski vojski in bil v vojni s Turki 1876 prvič odlikovan za hrabrost, leto pozneje pa je postal narednik srbske vojske. V nadaljnjih bojih je dobil zlato medaljo za hrabrost in napredoval v oficirja. Pozneje se je izkazal tudi v vojni z Bolgari in v Balkanskih vojnah, ko je poveljeval celotni srbski žandarmeriji.

Zasedba Bosne in Hercegovine 1878

Do leta 1878 je bila Bosna in Hercegovina del turške države, na to pa je na berlinskem kongresu Avstro-Ogrska dobila dovoljenje, da obe deželi zasede. Med vojaki, ki so zasedali obe turški deželi, so imeli nesorazmerno visok delež Slovenci, saj so bili na pohodu vsi polki s slovenskimi vojaki, tudi rezervni: ljubljanski 17. pešpolk (kranjski Janezi), 22. primorsko-dalmatinski pešpolk, 7. koroški rezervi pešpolk, 47. spodnještajerski rezervni pešpolk in 7., 19. in 33. lovski bataljon – skupaj okrog 10.000 vojakov. V spopadih se vojaki niso bojevali z redno turško vojsko ampak z muslimanskim prebivalstvom, ki se je upiralo okupaciji z zbiranjem v večje ali manjše oddelke in napadanjem vojaških kolon.

Vojskovanja v Bosni Slovenci niso razumeli kot nekaj slabega. Slovensko javno mnenje in slovenski vojaki na pohodu so jemali okupacijo kot spopad in maščevanje dednemu sovražniku – Turku in kot reševanje kristjanov v Bosni in Hercegovini. Muslimani so pohod v Bosno videli kot imperialistično okupacijo in so se ji zato upirali.

Do večjega boja z muslimani v Bosni je prišlo pri Jajcu – največ zaslug za zmago pa je imel ravno 17. pešpolk kranjskih Janezov. Med vojaki se je posebno izkazal Jaka Škodlar, ki se je sam spopadel s petimi Bosanci in jih v boju vse pobil s puškinim kopitom, za kar je dobil zlato medaljo za hrabrost. 17 pešpolk je ostal v Bosni ter lovil in razoroževal muslimanske upornike.

Koroški 7. rezervni pešpolk in spodnješatjerski 47. rezervni pešpolk sta bila del 6. pehotne divizije. Deli koroškega polka so prvi prekoračili Savo in stopili na bosanska tla, kjer je prišlo do spopada pri Maglaju. Bosance so obkolili in jih pobili – samo 9 je ostalo živih, te pa so nato postrelili in njihova trupla vrgli v reko Bosno.

Mariborski pešpolk je zasegel dve zastavi in dosti orožja ter streliva. Koroški pešpolk je sodeloval pri napadu na Sarajevo 16. avgusta. Poročnik Petrovič iz tega polka je razvil polkovno zastavo na sarajevskem gradu. Glavno mesto Bosne in Hercegovine je padlo dvanajsti dan po začetku vojaškega pohoda v Bosno.Major Jernej Andrejka je opisal boj za Sarajevo:

Poulični boji so stali naše mnogožrtev, skoro iz vsake hipe, iz vsakega okna, iz vsake luknje so streljali na naše. Besne turške žene in celo ranjenci so streljali, bodli in sekali, otroci pa metali kamenje in druge reči po naših vojakih. Naši so jih poiskali na zavarovanih krajih in jim z bodali pomagali na oni svet. Mnogo jih je usmrtil top, puška in bodalo, drugi pa so bežali, kar so mogli. Naših je bilo ubitih 57, ranjenih 314, izgubila pa sta se dva. Turkov je padlo vsaj petkrat več, samo po ulicah in hišah se je našlo 300 vstajniških mrličev in 600 Turkov smo ujeli.

Med obleganjem Livna je 1. stotnija 17. pešpolka kranjskih Janezov držala položaje pred Efrem-kulo. Bosanci so nenehno streljali, zlasti eden je bil zelo predrzen saj je prišel na plano in izzival vojake ter se norčeval. To je razjezilo poročnika Modrijana, zato je poklical poddesetnika, ki je najbolje streljal v stotniji. Ukazal mu je naj ustreli, ko bo prepričan, da bo zadel. Poddesetnik je pomeril in Bosanec je padel. Padel je tudi tisti, ki je prišel po zadetega. Svojega mrliča so Bosanci odvlekli šele, ko se je spustila megla.

Poleg muslimanskih upornikov je bila najhujši sovražnik vojakov v vročini žeja. Enemu od slovenskih vojakov je ostalo v spominu, kako so od vročine že čisto omagani prišli do škafa vode. Planili so k škafu, takrat pa je počilo in eden od njih je zadet padel v škaf. Med tem, ko se je kri mešala z vodo, so drugi samo pili in pili.

Leta 1879 je 17. pešpolk kranjskih Janezov oddal svojo staro bojno zastavo v ljubljansko cerkev sv. Petra, novo pa je prevzel v Splitu. Novo zastavo je v polk prinesel majhen oddelek sestavljen iz odlikovancev pohoda v Bosno. Posamezni bataljoni iz polkov s slovenskimi vojaki so po okupaciji ostali v Bosni in Hercegovini dlje časa. Po pomiritvi zasedenih krajev so bili v glavnem nameščeni ob meji s Črno goro. Leta 1887 je prišlo do zanimivega tekmovanja med slovenskimi vojaki in Črnogorci, saj so se Črnogorci hvalili, kako da zanjo streljati. Nadporočnik Jernej Andrejka je vzel iz žepa kovanec in ga pritrdil na bukev ter odmeril 100 korakov. Predlagal je, da naj se pomerita najboljši strelec med Črnogorci in med slovenskimi vojaki. Črnogorci so izbrali mladca, ki je ustrelil in zgrešil. Nadporočnik Andrejka je izbral četovodjo Varška iz Ljubljane, ki je zadel.

Vir:

Andrejka, Jernej. 1905. Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1878. Celovec: Družba sv. Mohorja.

Švajncer, Janez J. 1992. Vojna in vojaška zgodovina Slovencev. Ljubljana: Prešernova družba.