SLOVENEC, OČE NORIŠKEGA MEČA!

Aleksej Metelko

»Njihovo [rimljansko] maščevalno divjanje je sicer sejalo smrt po deželi, toda pravega cilja njihovi meči niso nikoli zadeli. Nasprotno pa je ena sama zastrupljena puščica izza grčavega hrasta nezmotljivo zadela v polno…Tujcem ni preostalo drugega, kot da so hočeš nočeš izbrali nekakšno vsiljeno sožitje: njim velika cesta, domačinom dežela…in da je bilo vsem jasno, kdo je gospodar v deželi so domačini poskrbeli na način, da so občasno pokazali, kako znajo zadevati in vihteti meče.« »Nobena vraža, noben rimski malik, ni niti za trenutek zamajal njihove trdne vere, niti tedaj, ko je zmagovalo rimsko jeklo.« :Svatne, Andrej Florjan.


V rimskem cesarstvu smo Slovenci živeli v naslednjih provincah: Vindelicia (pod izvirom Donave), Raetia (na področju današnje Švice), Noricum (na področju današnje Avstrije), Pannonia (na področju današnje vzhodne Slovenije in velikega kosa Panonske nižine), Istria (področje današnje Istre in Furlanije), Venetia (na S je mejila na Raetijo, na V pa na Istrio) in Dalmatia (pokrajina ob Jadranskem morju, ki je mejila na SV na Panonijo in na SZ na Istrio. Dokumentirani zgodovinski viri govorijo, da so pred prihodom Rimljanov na teh področjih živeli retijski, noriški, panonski, jadranski in dalmatinski (Ilirski)Veneti. Vsi razen Noričanov so kljub ostrem odporu podlegli pritisku velikih sil. Norik pa je za nas še toliko bolj interesanten, saj je na tem področju kasneje nastala tudi prva slovenska država, Karantanija.

Prvi omenja Noriško kraljestvo Julij Cezar in sicer z imenom ager Noricus (noriško ozemlje). Noričani s kraljem Voccio-m (ime Voccio je najbrž polatinjeno ime od Volk ali Vuk, ki pa je prastaro slovansko ime) so bili izredne osebnosti na območju Alp, med drugim so odbili močan napad kralja Burebista, mogočnega vladarja Dacije. Prestolnica dežele je bila nato prenesena iz Noreje (sedanja koroško-štajerska deželna meja pri kraju Neumarkt) v mesto na hribu Štalen ali Štalenska gora nad sedanjo Gospo Sveto. Ime tega mesta nam sicer ni sporočeno, najbrž pa se je imenovalo Virun. Noričani so razvili zavidanja vredno središče trgovine, njihovo gospodarstvo je temeljilo na poljedelstvu, živinoreji, gozdarstvu, čebelarstvu, še posebej pa moramo poudariti rudarstvo, namreč izvoz kovin in kovinskih izdelkov (svinca, cinka, bakra in železa) je segal mnogo dalj od Ogleja. Noriško železo je slovelo kot izredno trdo in meč iz takšnega železa je bil najboljše vrste, kot omenja Horac so ga imenovali kar ensis Noricus, noriški meč.

Regnum Noricum

Leta 15 pr.Kr. se Norik z naslovom regnum Noricum pridruži Rimu in postane njegov dolgoletni zaveznik. Prav zanimivo je poseben status Norika v Rimskem cesarstvu. Daleč od tega, da bi šlo za podjarmljeno deželo. Kmalu so dobila glavna središča Norika pravni položaj rimskega mesta (municipium), kar pomeni, da je imela dežela isti pravni položaj kot Italija in tako so bili Noričani pravno izenačeni z rimskimi državljani. Medtem ko so tisti brez državljanstva, imenovani tujci, služili le v pomožnih oddelkih (auxila) so Noričani služili v rimski vojski, še več, celo med pretorijanci, kar je od rimske strani pomenilo največje priznanje in zaupanje. Noričani so ohranili svoje domače pravo-ius gentium, ki je bilo vključeno v rimski pravni red. To pomeni, da so ohranili svojo družbeno organizacijo, še več, ohranili so tudi svojo državnost, namreč obstajal je celo noriški zbor-conventus Noricorum. Zanimivo je, kot ugotavlja zgodovina, da v Noriku ni bilo naseljenih italskih kolonov niti latifundij, velikih kmetijskih posestev, ki jih obdelujejo sužnji. Polja so bila v zasebni lasti, kmetje so plačevali davek, drugače pa so bili svobodni. Že v sosednji Panoniji pa so latifundije prevladovale. V Noriku se pojavi sem in tja kakšna latifundija šele v 2.st.. Meščanstvo se je skozi čas v večini sicer poromanilo, toda kmečko prebivalstvo in njegova organizacija kot kaže ni bila zrušeno, čemur priča tudi domače pravo.

Notranji Norik

Od 3.st. naprej postaja kriza v Rimskem cesarstvu vse večja. Norik je bil razdeljen na Obrežni in Notranji Norik. Slednji ima burno zgodovino, skozi čas pride pod oblast Ostrogotov, nato Frankov in kasneje Bizantincev. Obrežni Norik skozi čas (do leta 488) zasedejo germanska ljudstva, nazadnje Bavarci. Šavli se sprašuje, čemu Bavarci niso zasedli tudi Notranjega Norika in zakaj bi čakali, da pridejo Slovani in jim zasedejo Notranji Norik pred nosom? Kot pravi, je odgovor lahko le ta, da je Notranji Norik nudil zadosten odpor. »Odpor pa je lahko nudil le domači noriški sloj, ki ni mogel biti rimski, niti poromanjen, ker bi v tem primeru kot del rimske državne in vojaške organizacije propadel skupaj z njo, in bi dežela ostala brez obrambe, odprta germanskim navalom.« Ta družbena organizacija, ki je temeljila na domačem pravu, je kasneje prešla v srednjeveško Karantanijo.

Svatne

Na tem mestu se moram vrniti k že omenjenem Florjanovem delu v katerem pravi, da so mu nekega dne v roke prišli prastari kožnati svitki, popisani s pisavo, karolinško minuskulo. Svitke je prepisal, nekoliko posodobil in po občutku zložil besedilo (svitki namreč niso bili oštevilčeni) kot se mu je zdelo najbolj prav. Kot razlaga v dodatku lahko dogajanje popisano na teh svitkih časovno umestimo v obdobje med 400 in 600 n.št. Gre za izjemno zanimivo branje, ki nam med drugim govori o odnosu med Slovenci in Rimljani: »Rimljani so se držali visokostno, a železne motike in drugo orodje…so pogledovali zavistno, od strani. Tukajšnje znamenito jeklo so poznali…niso pa imeli niti prave rude, niti znanja in spretnosti, da bi se sami oskrbovali…Najbolj nas je mučila, pa verjemi ali ne, njihova (rimljanska) nadutost, ki je v resnici skrivala nevednost. Vse, kar so vedeli in znali, so pokradli drugim-tudi nam, pa Grkom in vsem drugim, ki so znali negovati svoje tradicije in dediščino. Oni, ki so čvekali da so za demokracijo, svobodo in toleranco, so bili v resnici neuki, s tujim perjem okrašeni pajaci…« O nekem Bavarcu pravi: »Bolj visoko se nosi, kot mi vsi skupaj, pa je navaden frankovski podložnik. Sploh pa je še njegov ded govoril po naše, kot še danes veliko osamljenih kmetov tam okoli.« O samih Slovencih pa: »Priznam, da smo čudni ljudje. Radi smo miroljubni, dobro se počutimo z vsakim tujcem, povsod se znajdemo. Zlepa ne povzdignemo glasu, kaj šele, da bi grabili za orožje. Toda, če je sila, če kdo zlorabi naše gostoljubje ali pa se hoče polastiti našega, tedaj se pa samo zato ne zgodi nekaj grozno grdega, ker se zgodi hitro in takoj. Mimogrede je opravljeno, kakor da nam je nerodno, če bi sami sebe zalotili pri umazanem opravilu. Ko opravimo z zadevo, smo kar nekam jezni na potolčeno svojat, ker nas je prisilila uporabiti orožje.« Slovenci, kot beremo nis(m)o mogli razumeti, da: »…tako domišljeno organizirani tujci, s tako natančno upravljano državo, ne razumejo, da so stvari in reči le podoba modrosti, ki je skrita za njimi in v kateri je pravi smisel vsega.« Kako visoka stopnja mentalitete slovenskega naroda že pred približno 1500 leti!? Na nekaj mestih izvemo tudi za grb, pod katerim smo bili združeni: »Gospodar, ki je jahal na svojem sercu spredaj pred vsemi, je imel na usnjenem, z bakrom okovanem prsniku dobro viden znak črnega panterja, znak dežele in znamenje, da je svobodnjak in župan…Ženske so strmele v postavnega sivolasega hrusta v sijajni usnjeni opravi z državnim panterjem na prsih.« O Triglavu pa izvemo: »…tam z njegovih višin mu nese razgled čez vso deželo, od širnih panonskih ravnin, prek brezkončnih vencov gora v samem osrčju naše domovine, dokler se ne potopijo njihovi bregovi v najlepše morje, ki nosi našle ladje v daljni svet.« Beremo tudi o mojstrski zmagi slovenskih bojevnikov nad možmi Meroveka, sina Dagoberta, plemiča kralja Frankov in Galcev, ki so hoteli podtakniti svojega kneza za našega vladarja.

Je potrebno za konec sploh še kaj dodati? Osti jarej!