V informativni oddaji Svet, na Kanalu A, so 5. novembra predvajali prispevek, ki govori o nasilju med mladimi v slovenskih šolah.
Prispevek vsebuje nekaj posnetkov pretepov med mladimi in ugotovitev, da je nasilje v šolah del vsakdana.
Ugotovitve novinarskega prispevka so bile, da je to nasilje preraslo že v „nasilje, ki ga lahko vidimo v ameriških filmih“, dva „strokovnjaka“ (Janez Mežan; Direktorat za srednje šolstvo in Angelca Likovič; Pobuda za šolo po meri človeka) pa sta prišla do zaključka, da „ni toliko nasilja kot je razvidno iz teh posnetkov“ ter da pristojni ne ukrepajo primerno.
Zgodbe dijakov so govorile zase: dijaki ne upoštevajo avtoritete učitelja, varnostniki ne ukrepajo, v pretepih se uporablja orožje...
Kot najpogostejši razlog za pretepe pa novinar v prispevku navede nacionalizem (pri tem v prispevku kamera pokaže grafit: „Čefurji raus“) in „večne zamere med t.i južnjaki in Slovenci“.
Novinarji spet odkrivajo toplo vodo. To kar je v slovenskem prostoru (ne samo šolah) prisotno že vsaj 20 let če ne več, prikažejo in govorijo o tem šele takrat, ko lahko zadevo naslikajo čim bolj senzacionalno. To je pač samoumevno, sploh za tovrstne medije kot je npr. oddaja Svet ali pa 24 ur. Kar je pa povsem nesprejemljivo pa je to, da se ne spregovori odkrito, kdo je v veliki večini primerov iniciator teh napadov oz. kdo je v teh napadih in pretepih udeležen. Namesto tega se skuša krivdo za tovrstna dejanja pripisati slovenskemu nacionalizmu, kajti „južnjaki“ vendar ne morejo biti nacionalisti...
V času Jugoslavije, nekako v sedemdesetih letih je Slovenija kot ena izmed republik socialistične federativne Jugoslavije, na svoje ozemlje sprejemala večja števila priseljencev iz ostalih republik (zdaj bivše) Jugoslavije. Tukaj je šlo predvsem za Srbe, Bošnjake, Črnogorce in Hrvate. Ker je bil takrat prisoten duh „bratstva in enotnosti“ in ker so vsi narodi imeli „enakopraven položaj“, tem priseljencem integracija (kaj šele asimilacija) v slovensko družbo sploh ni bila potrebna. Namesto tega, je bilo zaželjeno prilagajanje Slovencev, njim, priseljencem. Najbolj seveda na področju jezika. Ker je bilo priseljencev vedno večje število, so se začela v slovenskih mestih vzpostavljati območja, kjer so živeli pripadniki določene etnične skupine, ponekod pa so priseljenci 'okupirali' skoraj cela mesta (Velenje, Jesenice,...).
Vse do razpada Jugoslavije je situacija ostala ista; nobeden od priseljencev ni bil prisiljen v to da se (če že živi na našem ozemlju) vključi v slovensko družbo, dogajalo se je ravno nasprotno; Slovenci so se bili prisiljeni podrejati priseljencem, navsezadnje smo le imeli „bratstvo in enotnost“ in kaj je le bolj bratskega kot to, da z tujcem, ki živi v tvoji deželi govoriš v njegovem in ne v svojem jeziku ter da se prilagajaš njegovi mentaliteti in njegovim običajem ter kulturi.
Ali je po vseh teh letih „bratstva in enotnosti“ med priseljenci iz bivših republik Jugoslavije in Slovenci sploh še čudno, da velika večina teh priseljencev in njihovih potomcev ne čuti niti najmanjše naklonjenosti kaj šele spoštovanja do našega naroda, jezika, kulture, družbe, običajev? Da so kljub „duhu brastva in enostnosti“, ki je vladal za časa komunizma uspeli gojiti svoj lastni nacionalizem oz. šovinizem in sovraštvo do drugih „bratskih narodov“ Jugoslavije? Da zaničujejo naš jezik in nasploh naš narod, hkrati pa glorificirajo svoj lasten narod ter (ne)kulturo in svojo (bivšo) domovino?
Ne, to ni prav nič čudno. Lahko bi se razglabljalo na dolgo in široko, zakaj je to danes tako in zakaj je bilo včasih tako, vendar je to povsem brepredmetno, kajti razlog je samo eden: Slovenci smo zaradi nezavedanja svojih korenin in pomanjkanja nacionalnega čuta ter nacionalnega ponosa sami „poskrbeli“ za to, da se je to nespoštovanje in posmehovanje teh priseljencev nadaljevalo in se še vedno nadaljuje. V kolikor bi naš narod v tistem in tem času imel hrbtenico in jasno določil ''pravila igre'', tovrstnih konfliktov oz. „zamer med južnjaki in Slovenci“ ne bi bilo. Kajti tisti, ki ima neko spoštovanje do drugega, si ne bo niti drznil vsiljevati svoje kulture ali mentalitete temu drugemu oz. bi imel na izbiro, ali se bo prilagodil družbi na katere ozemlju živi ali pa bo ocenil, da tega ni zmožen in se bo vrnil nazaj na svoj rodni dom. Tako pa je situacija povsem drugačna; imamo le zelo majhen delež priseljencev iz bivših republik Jugoslavije ki so se vključili v slovensko družbo, (celo asimilirali) in zelo zelo velik delež priseljencev iz bivše Jugoslavije, ki do slovenske družbe ne gojijo nobene naklonjenosti, spoštovanja, kaj šele pripadnosti.
Kljub temu, da skušajo raznovrstni ''strpneži'' in zagovorniki neasimiliranih „južnjakov“ naprtiti krivdo za to, kar se odvija po slovenskih šolah in nasploh v slovenskem prostoru in družbi, nam, Slovencem in naši „nestrpnosti“, je povsem samouvidevno, da so pobudniki in glavni akterji tovrstnih konfliktov ravno generacije priseljencev iz bivše Jugoslavije, ki do Slovenije in slovenskega naroda gojijo prezir in celo sovraštvo, kar tudi dokazuje čefurska subkultura.
Krivdo za takšno stanje kot ga imamo z priseljenci iz bivše Jugoslavije ne moremo povsem pripisati slovenskemu narodu kot celoti zaradi pomanjkanja nacionalne identitete, ampak predvsem gnili politiki, ki je v tistih časih ustvarjala takšne družbene in politične razmere, ki so bile za slovenski narod in našo družbo pogubne, za priseljence iz drugih „bratskih“ republik pa zelo ugodne. In ta gnila politika je prisotna tudi dandanes, ko si nekateri prizadevajo poleg italijanske in madžarske manjšine ''priznati in uvesti pravice'' še za srbsko, hrvašo in bosansko manjšino, pri katerih gre zgolj za ekonomske priseljence in ne za pripadnike naroda, ki bi živeli na tem območju vsaj nekaj stoletij.
Skratka, ko se že govori o neki problematiki, ki je sicer tabu tema, se skuša krivdo za te probleme pripisati „pregovorni slovenski nestrpnosti“. Mediji, politika, zagovorniki raznih marginalcev in ostali idejni voditelji novodobnega svetovljanstva pa seveda mirno spregledajo nestrpnost in šovinistično nastrojenost (ker gre nenazadnje za izvajanje tujega nacionalizma na naših tleh) priseljencev iz bivših republik Jugoslavije in njihovih potomcev.
Prispevek vsebuje nekaj posnetkov pretepov med mladimi in ugotovitev, da je nasilje v šolah del vsakdana.
Ugotovitve novinarskega prispevka so bile, da je to nasilje preraslo že v „nasilje, ki ga lahko vidimo v ameriških filmih“, dva „strokovnjaka“ (Janez Mežan; Direktorat za srednje šolstvo in Angelca Likovič; Pobuda za šolo po meri človeka) pa sta prišla do zaključka, da „ni toliko nasilja kot je razvidno iz teh posnetkov“ ter da pristojni ne ukrepajo primerno.
Zgodbe dijakov so govorile zase: dijaki ne upoštevajo avtoritete učitelja, varnostniki ne ukrepajo, v pretepih se uporablja orožje...
Kot najpogostejši razlog za pretepe pa novinar v prispevku navede nacionalizem (pri tem v prispevku kamera pokaže grafit: „Čefurji raus“) in „večne zamere med t.i južnjaki in Slovenci“.
Novinarji spet odkrivajo toplo vodo. To kar je v slovenskem prostoru (ne samo šolah) prisotno že vsaj 20 let če ne več, prikažejo in govorijo o tem šele takrat, ko lahko zadevo naslikajo čim bolj senzacionalno. To je pač samoumevno, sploh za tovrstne medije kot je npr. oddaja Svet ali pa 24 ur. Kar je pa povsem nesprejemljivo pa je to, da se ne spregovori odkrito, kdo je v veliki večini primerov iniciator teh napadov oz. kdo je v teh napadih in pretepih udeležen. Namesto tega se skuša krivdo za tovrstna dejanja pripisati slovenskemu nacionalizmu, kajti „južnjaki“ vendar ne morejo biti nacionalisti...
V času Jugoslavije, nekako v sedemdesetih letih je Slovenija kot ena izmed republik socialistične federativne Jugoslavije, na svoje ozemlje sprejemala večja števila priseljencev iz ostalih republik (zdaj bivše) Jugoslavije. Tukaj je šlo predvsem za Srbe, Bošnjake, Črnogorce in Hrvate. Ker je bil takrat prisoten duh „bratstva in enotnosti“ in ker so vsi narodi imeli „enakopraven položaj“, tem priseljencem integracija (kaj šele asimilacija) v slovensko družbo sploh ni bila potrebna. Namesto tega, je bilo zaželjeno prilagajanje Slovencev, njim, priseljencem. Najbolj seveda na področju jezika. Ker je bilo priseljencev vedno večje število, so se začela v slovenskih mestih vzpostavljati območja, kjer so živeli pripadniki določene etnične skupine, ponekod pa so priseljenci 'okupirali' skoraj cela mesta (Velenje, Jesenice,...).
Vse do razpada Jugoslavije je situacija ostala ista; nobeden od priseljencev ni bil prisiljen v to da se (če že živi na našem ozemlju) vključi v slovensko družbo, dogajalo se je ravno nasprotno; Slovenci so se bili prisiljeni podrejati priseljencem, navsezadnje smo le imeli „bratstvo in enotnost“ in kaj je le bolj bratskega kot to, da z tujcem, ki živi v tvoji deželi govoriš v njegovem in ne v svojem jeziku ter da se prilagajaš njegovi mentaliteti in njegovim običajem ter kulturi.
Ali je po vseh teh letih „bratstva in enotnosti“ med priseljenci iz bivših republik Jugoslavije in Slovenci sploh še čudno, da velika večina teh priseljencev in njihovih potomcev ne čuti niti najmanjše naklonjenosti kaj šele spoštovanja do našega naroda, jezika, kulture, družbe, običajev? Da so kljub „duhu brastva in enostnosti“, ki je vladal za časa komunizma uspeli gojiti svoj lastni nacionalizem oz. šovinizem in sovraštvo do drugih „bratskih narodov“ Jugoslavije? Da zaničujejo naš jezik in nasploh naš narod, hkrati pa glorificirajo svoj lasten narod ter (ne)kulturo in svojo (bivšo) domovino?
Ne, to ni prav nič čudno. Lahko bi se razglabljalo na dolgo in široko, zakaj je to danes tako in zakaj je bilo včasih tako, vendar je to povsem brepredmetno, kajti razlog je samo eden: Slovenci smo zaradi nezavedanja svojih korenin in pomanjkanja nacionalnega čuta ter nacionalnega ponosa sami „poskrbeli“ za to, da se je to nespoštovanje in posmehovanje teh priseljencev nadaljevalo in se še vedno nadaljuje. V kolikor bi naš narod v tistem in tem času imel hrbtenico in jasno določil ''pravila igre'', tovrstnih konfliktov oz. „zamer med južnjaki in Slovenci“ ne bi bilo. Kajti tisti, ki ima neko spoštovanje do drugega, si ne bo niti drznil vsiljevati svoje kulture ali mentalitete temu drugemu oz. bi imel na izbiro, ali se bo prilagodil družbi na katere ozemlju živi ali pa bo ocenil, da tega ni zmožen in se bo vrnil nazaj na svoj rodni dom. Tako pa je situacija povsem drugačna; imamo le zelo majhen delež priseljencev iz bivših republik Jugoslavije ki so se vključili v slovensko družbo, (celo asimilirali) in zelo zelo velik delež priseljencev iz bivše Jugoslavije, ki do slovenske družbe ne gojijo nobene naklonjenosti, spoštovanja, kaj šele pripadnosti.
Kljub temu, da skušajo raznovrstni ''strpneži'' in zagovorniki neasimiliranih „južnjakov“ naprtiti krivdo za to, kar se odvija po slovenskih šolah in nasploh v slovenskem prostoru in družbi, nam, Slovencem in naši „nestrpnosti“, je povsem samouvidevno, da so pobudniki in glavni akterji tovrstnih konfliktov ravno generacije priseljencev iz bivše Jugoslavije, ki do Slovenije in slovenskega naroda gojijo prezir in celo sovraštvo, kar tudi dokazuje čefurska subkultura.
Krivdo za takšno stanje kot ga imamo z priseljenci iz bivše Jugoslavije ne moremo povsem pripisati slovenskemu narodu kot celoti zaradi pomanjkanja nacionalne identitete, ampak predvsem gnili politiki, ki je v tistih časih ustvarjala takšne družbene in politične razmere, ki so bile za slovenski narod in našo družbo pogubne, za priseljence iz drugih „bratskih“ republik pa zelo ugodne. In ta gnila politika je prisotna tudi dandanes, ko si nekateri prizadevajo poleg italijanske in madžarske manjšine ''priznati in uvesti pravice'' še za srbsko, hrvašo in bosansko manjšino, pri katerih gre zgolj za ekonomske priseljence in ne za pripadnike naroda, ki bi živeli na tem območju vsaj nekaj stoletij.
Skratka, ko se že govori o neki problematiki, ki je sicer tabu tema, se skuša krivdo za te probleme pripisati „pregovorni slovenski nestrpnosti“. Mediji, politika, zagovorniki raznih marginalcev in ostali idejni voditelji novodobnega svetovljanstva pa seveda mirno spregledajo nestrpnost in šovinistično nastrojenost (ker gre nenazadnje za izvajanje tujega nacionalizma na naših tleh) priseljencev iz bivših republik Jugoslavije in njihovih potomcev.
