Spoštovani predsednik,
Ime mi je S.P. in sem učenka sedmega razreda OŠ Koper. Rojena sem v Kopru, in tu sem odraščala. Imam še mlajšega brata, ki hodi v tretji razred. Živimo z mamico, ker je oči kao odšel pred tremi leti delat v tujino. Obišče nas enkrat godišnje. Ko pride domov molči, spi in je na sploh slabe volje. Včasih tudi huthura.
Neglede na to, vam pišem to zahvaljno pismo, kot predstavnica 7.æ razreda, ker smo ob končanem šolskem letu prejeli nagradni trip na plinjske terminale. Že od nekdaj sem si želela, da bi jih obiskala, saj so z našega stanovanja lijepo vidni. V šoli smo se velik učili o njih. Učiteljica N.M., ki jo zelo spoštujem, nam je pripovedovala, da so nam terminali prinesli veliko blaginjo. Da se zaradi njih lahko pozimi sploh grijamo. Izvedeli smo, da so pred tem ljudi tukaj zelo trpeli zimo, da so morali biti tudi v stanovanjih oblečeni v bunde. Ampak hvala bogu, ko so pred dvajsetimi leti zgradili terminale, se je to spremenilo. Učiteljica nam je tudi povedala, da so obstajali ljudi, ki so gradnji terminalov nasprotovali. Ampak to ne možemo verjeti. Le kdo su ti hudobneži? Trdili so celo, da je bilo nekoč morje primerno za kopanje, in da se je v njem lahko celo lovilo ribe. Ampak mi šolarji ne nasedamo na take laži.
Mesto koper se je v zadnjih dvajsetih letih zelo razvilo. Po vstopu Turčije, Srbije, Hrvaške in BiH v ZDE, se je v Koper priselilo precej Bolgarov, Romunov, Srbov, Bosancev, največ pa Turkov. Tako, da imamo sedaj v sedmem razredu kar šest oddelčnih skupin po 30 učencev. V šoli je kao živahno, imamo veliko krožkov, učimo se veliko jezikov, in različnih plesov. Sama hodim k trebušnemu plesu in obiskujem tečaj kola. Rada imam tudi turško kuhinjo. Z nami živi tudi družina, ki je prišla iz Anatolije. Mož še ni dobil službe, imata štiri otroke, žena pa nam kuha. Imamo se zelo lepo. Imeli smo sreču, da je oči dobio dobro plačano službo v tujini, in da nekako shajamo.
Če boste kdaj v kratkem obiskali Koper, vas bomo povabili u našo učilnico, kjer imamo veliko naših izdelkov. Skozi okno se vidi minaret na Bonifiki. Lahko gremo na sprehod po mestu. Na mestu kjer je nekoč bila banka je sedaj pravoslavna cerkev. Ob morju je visok zid, da nas varuje pred strupenim morjem. V marini so le velike jahte, ki pa občasno izplujejo neznano kam. V luko prihajajo in odhajajo vedno večje ladje z vedno več tovora, kar daje veliko ljudem službo z dobru plačom. Včeraj sem na radio slišala, da se preko naše luke pripelje največ tovora s Kitajske v naše Združene države Evrope. Nato smo sila ponosni. Na mestu kjer je bil včasih park, je sedaj razpeta velika cerada, tako, da se imamo tudi mi mladi kje kao družiti in zabavati na odprtom. Ampak, jasno – skladno z navodili civilne zaščite, to je le dva meseca na leto, ko ozon ne presega mejnih vrednosti.
Zdaj vas bom lepo pozdravila, ker vem, da imate veliko dela, tam v Bruslju. Upam, da vam moja stara slovanščina ni povzročala težav. Izbrala sem ta jezik, ker k temu krožku hodimo le dve učenki, in nekako se mi je zdelo prav, da v vsej tej multikulturni in napredni družbi ohranimo nekaj starega.
Vabljeni v Koper, z najlepšimi željami,
S.P. predsednica 7.æ
(Fantomas)
