Zelo očitna krava
27.10.2007
Očitno je stara slovenska
beseda, ki jo Pleteršnik razlaga s pomočjo nemške fraze »in die Augen fallend«, je nekaj takega, kar »pade v oči«, kar je povsem prezentno, je »očiten človek«, »zelo očitna krava«, predvsem pa je očitna resnica, »očitna kakor beli dan«. Zame je taka resnica razlika med diktaturo in demokracijo. V prvi sem preživel večji del svojega življenja, nikakor ne najslabšega, pogosto vedrega in veselo razburljivega, kakor je vedra in vesela mladost sama. Toda eno so čustva, drugo je razum, razum zaradi čustev nikoli ne bi smel zabrisati neke esencialne razlike med obema sistemoma, ta je namreč tako očitna, da se mi je sploh ne ljubi več razlagati, je namreč tako vidna kakor, po Pleteršniku, zelo očitna krava.
Pa vendar se ta razlika v slovenski javnosti zmeraj znova in čedalje pogosteje briše. Ogledal sem si droben primer, ki je res takšen, da »pade v oči«. Opisal ga bom, še prej pa tole: ob težavah slovenske družbe z razpoznavanjem razlike med demokratičnim in komunističnim sistemom pogosto pomislim, da se to dogaja zato, ker so ljudje moje generacije večji del življenja preživeli v komunistični diktaturi. Mladost je zmeraj lepa, pa čeprav je na njenem ozadju vsakdanje ideološke pranje možganov, starost pa nekoliko manj, pa četudi njena leta potekajo v demokraciji in Evropski uniji. Zato tudi včasih pomislim, da bodo prišli mladi ljudje nove generacije, ki se jim bo ta razlika zdela nekaj samoumevnega in se bodo prizanesljivo nasmihali starejšim, ki bodo, kot vedno v zgodovini, govorili o »dobrih starih časih«. Mladim bo jasno, da so bili to morda res časi večje socialne solidarnosti, a zato v primerjavi z Zahodom tudi časi precejšnjega zaostajanja, da so bili to časi enega Voditelja, ene Stranke in enega socialističnega Ljudstva. Za veliko ljudi, ki so bili po zaporih ali so emigrirali ali niso smeli opravljati svojega dela, so bili to v resnici slabi časi.
Toda kdo jim bo to povedal? Kdo jim bo to povedal, če se Slovenija celo tujini predstavlja s svojim lastnim opisom in prepričanjem, da razlike med prejšnjimi in novimi časi pravzaprav ni. Ne samo svojim, to pripoveduje tudi tujim mladim ljudem.
Nekdo me je opozoril na serijo knjig, ki jih neka slovenska založba izdaja v koprodukciji z Nizozemci in predstavlja države članice mladim ljudem, otrokom Evrope. Rekel mi je, da je glavni junak knjige o Sloveniji – Josip Broz Tito. Ogledal sem si to reč, ki jo v Sloveniji s svojimi mislimi o miru in evropskem združevanju uvaja evropska poslanka dr. Romana Jordan Cizej. In res, poleg Marije Terezije in Franceta Prešerna iz devetnajstega stoletja tukaj s cigaro, prstani in posebnim opisom kraljuje On, junak Slovenije 20. stoletja. Pod sliko je podpis: Josip Broz Tito, prvi predsednik Federativne republike Jugoslavije. Tito ima tudi kratko poglavje, ki ga nimajo ne Trubar, ne Miklošič, ne Maister, ne kateri od sodobnih osamosvojiteljev. Prvi predsednik Milan Kučan ali predsednik Demosa Jože Pučnik še omenjena nista v knjižici. Med drugim je rečeno, da Tito kot komunist ni odnehal, čeprav so ga oblasti pred vojno zaprle, med vojno je vodil odpor proti okupatorju, Komunistična partija je postala ob koncu vojne najmočnejša politična sila v državi, Tito pa predsednik Federativne republike Jugoslavije. V poglavju o drugi svetovni vojni spet samo Tito, celo o slovenski partizanski vojski niti besede.
Neverjetno.
In zakaj je pravzaprav nastala ta država, ki se mladi Evropi predstavlja s knjigo?
Zato: »Po Titovi smrti maja 1980 se nihče ni mogel odločiti, kako bi bilo najbolje upravljati državo, ki jo je sestavljalo tako veliko različnih narodov …«[, zato je] »vse več republik začelo izražati željo po neodvisnosti.«
Vem, da je v tako kratkem besedilu, polnem fotografij, besedilu, ki hoče delovati preprosto in poučno, še bolj preprosto in poučno kakor znana serija »za telebane«, ni mogoče navesti vsega, kar je pomembno za novejšo slovensko zgodovino. To je videti skoraj nemogoča naloga. Toda, da se Slovenija, celo pred predsedovanjem Evropski uniji, torej v času, ko bo marsikdo res vzel knjižico v roke, predstavlja na prav zares telebanski, pri tem pa še zgodovinsko in politično pristranski način, je pa le malo preveč.
Ni res, da ni mogoče s preprostimi stavki in s pomočjo fotografij povedati, zakaj se je tukaj zgodil družbeni preobrat, zakaj se je Slovenija osamosvojila. Vsi avtorji knjižic o novih članicah, kjer je nastal preobrat iz komunizma v demokracijo, so to znali.
Madžarska knjižica pravi o tem obdobju, da je »ljudstvo zatirala komunistična partija. Podjetja niso smela biti v zasebni lasti, kmetje pa so morali oditi s svoje zemlje in namesto tega delati na skupni zemlji, imenovano sovhozi«. Leta 1989 je padel berlinski zid in na koncu tudi komunizem. »Od takrat je Madžarska svobodna in demokratična država z voljenim parlamentom in voditelji.«
Saj natančno za to gre, mar ne? Ne glede na razlike med jugoslovanskim in blokovskim socializmom, o katerih je tudi v slovenski knjigi nekaj zapisanega (spor Tito–Stalin), je prav to ključno: demokratična država z voljenim parlamentom. Te najpreprostejše razlike slovenska knjiga ne premore. Edina. Češka: »Na prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je bil komunizem dokončno poražen.« Litva: »Konec osemdesetih let so se … v Litvi začele zbirati skupine ljudi, ki so se zavzemale za samostojnost svoje države. Z letom 1989 so se začele podirati ovire med komunističnimi državami in demokratičnim Zahodom …« Litovskim avtorjem ni prišlo na misel, da bi Gorbačova, ki ga sicer pohvalijo zaradi politike Glasnosti, postavili v posebno poglavje. Slovaki pravijo, da je razpad komunizma pripeljal do demokracije in neodvisnosti.
V slovenski knjigi pa besede demokracija sploh ni. Ne obstaja. Obstajata samo Tito in Jugoslavija, ko je bilo vse lepo in prav, in obstaja Slovenija, ki vstopi v Evropsko unijo. Latvijci imajo celo naslov poglavja: Na poti v demokracijo, Estonci pa pravijo: »… začele so padati pregrade med komunističnim vzhodom in demokratičnim zahodom« … in množica dveh milijonov ljudi je ustvarila več kot 600 kilometrov dolgo živo verigo med Talinom v Estoniji in Vilno v Litvi ter tako protestirala proti sovjetskemu vladanju.« Če bi v slovenski knjižici omenili dogodke z Roške in Kongresnega trga ter dodali ustrezno fotografijo, bi bilo čisto dovolj za asketsko oznako in zgodovinsko pojasnilo o tem, kaj se je tu pravzaprav zgodilo.
Poljska seveda omenja družbeno gibanje Solidarnost in vpliv papeža Janeza Pavla II. Pri nas bi lahko bilo to po približni analogiji gibanje Demos, omenjen bi lahko bil Pučnik, kakor je v Poljski s posebnim drobnim poglavjem opisan Walensa.
Mladi Evropi se predstavljamo kot država čiste kontinuitete. Razlike med demokracijo in diktaturo ni. Jugoslovanski diktator je svetla zvezda neke države, ki ni Jugoslavija, pač pa demokratična in samostojna Slovenija. Lahko bi dodali še svobodna, če ta beseda prav v diktaturi ne bi bila tako nemarno zlorabljena.
Največji problem takšnega stališča morda niti ni imago Slovenije, huje je, ker veliko, po mojem veliko preveč ljudi v tej državi čisto zares tako misli. Zato tudi ni problem ta knjižica, problem so neznanje, nevednost, ignoranca. Celo vsaka politična pristranost bi se morala umakniti pred zgodovinskimi dejstvi. To so dejstva sodobne Evrope, ki ji te stvari pripovedujemo. V tej Evropi, dokler bo obstajala, demokracija nikoli ne bo izenačena z diktaturo, diktatorji pa ne z ljudmi, ki so se jim uprli.
Kjer ljudje tako mislijo, demokracija res ne more polno živeti. Očitno tudi neka nova generacija raste v pomanjkanju preproste vednosti o razliki med komunizmom in diktaturo. Očitno ne pozna vzrokov za razpad Jugoslavije. Očitno jo tudi v učbenikih in drugih knjigah podobnih tej, v kateri »spoznavamo države Evropske unije«, ne poznajo. Ker je tako, se bom očitno tudi sam moral počasi nehati čuditi političnemu in zgodovinskemu analfabetizmu, ki ima demokracijo v glavnem za sistem, v katerem se »prepirajo politiki«, slovensko državo pa za nekaj, kar je povsem po naključju padlo z nekega drevesa, polnega zrelih in tudi gnilih sadežev.
Pleteršnik ima tudi zanimivo staro besedo »skrivnjava«, ni je treba razlagati, kakor tudi ne starega pojma »skrivenčena resnica«. Skrivenčena resnica je skrivnjava resnice. Skrivnjava resnice pa lahko hitro postane laž, ki jo vsi začnejo ponavljati. Pa čeprav je očitna kakor zelo očitna krava.•
Drago Jančar |
