1. Zgodovinska vpetost povesti

Za celotivo razumevanje črnih bratov in njihovega ravnanja, je treba najprej opomniti na okoliščine, v katerih so živeli primorski Slovenci v času po prvi svetovni vojni, saj so te ključne za pojav organizacije Črni bratje.

Slovenci smo bili med prvo svetovno vojno v okviru Avstro-Ogrske na strani centralnih sil, ki so vojno izgubile. Italija, na drugi strani je bila na strani antante, ki ji je za sodelovanje v vojni obljubila določen del Avstro-Ogrskega ozemlja. Po zmagi antante, je tako Italija zahtevala svoj plen in ga po dogovoru s Kraljevino Jugoslavijo v letovišču Rapallo novembra 1920 tudi dobila. Po imenu tega italjanskega letovišča se sporazum imenuje Rapalska pogodba. Za Slovenijo je podpis te pogodbe pomenil katastrofo, saj je okrog četrtina naroda in tretjina slovenskega ozemlja z njem ostala ločena od matice (že pred tem je bila po plebiscitu leta 1866 od matičnega naroda ločena beneška Slovenija).

Stanje je bilo še toliko bolj zaskrbljujoče, saj je ravno v tistem času na oblast prihajal fašizem, ki je kot svoje poslanstvo razumel »presaditev« dvotisočletne italijanske kulture na slovenske »divjake«. Kdo je bil resnični divjak, so ljudje kmalu spoznali po metodah, ki so jih fašisti uporabljali za dosego svojih ciljev: prepovedali so vse slovenske politične, kulturne in gospodarske organizacije, v javnosti je bilo prepovedano govoriti slovenski jezik, uvedli so popolno italijanizacijo šolstva, prav tako so poitalijanili krajevna in osebna imena ter priimke. Svoj pravi obraz so fašisti pokazali tudi z barbarskim uničevanjem slovenskih knjig in s požigom Narodnega doma v Trstu, kateri ni bil obnovljen vse do današnjih dni.

Ampak slovenski človek ni apatično miroval ob fašističnih prizadevanjih za izbris slovenske kulture v teh krajih. Katoliško usmerjeni narodni organizatorji so ustanovili tajno organizacijo Zbor svečeniki sv. Pavla, ki je prek odsekov za politično, dijaško, duhovniško organizacijo, za tisk, glasbo in petje, za ljudske knjižnice, strokovne tečaje in socialno delo skrbela za vzgojo in ohranjanje slovenske narodne zavesti; TIGRovci so bili pri svojem početju bolj radikalni in so na nasilje okupatorja odgovorili z nasiljem; aktivni pa je bila celo srednješolska mladina, ki se je z organizacijo Črni bratje zoperstavila potujčevanju in večinoma s propagandnimi akcijami pripomogla k ohranitvi slovenskega naroda.

2. O avtorju

Bevk spada med najplodovitejše slovenske književnike. Tega naslova si ni prislužil samo zaradi več kot sto napisanih knjig, ampak tudi zaradi zelo raznovrstne pripovedne tematike. Domoljubne vsebine med njimi gotovo zasedajo pomembno mesto.

2.1 Življenjepis

France Bevk se je rodil 17. septembra 1890 v Zakojci pri Cerknem na Goriškem, kjer je preživljal svojo mladost in že zelo kmalu začel kazati zanimanje za knjige. Prav tako je že v rosni mladosti pričel tudi z literarnim ustvarjanjem – tako mu je revija Domači prijatelj že pri šestnajstih letih objavila črtico Vstajenje. Najprej se je podal na šolanje za trgovca, vendar se je kmalu premislil ter se raje odločil za učiteljski poklic. Po maturi je najprej učil v Orehku, po premestitvi pa še v kraju Novake nad Cerknim. V tistem času se je pričela tudi prva svetovna vojna in Bevka so vpoklicali v vojsko, kjer je služil na vzhodni fronti. S svojim položajem ni bil najbolj zadovoljen, kar je tudi jasno pokazal, zato je bil med vojno preganjan zaradi protiavstrijskih stališč. Po prvi svetovni vojni je opustil učiteljski poklic ter postal urednik ljubljanskega Večernega lista, ko je ta prenehal izhajati, pa je urejal kulturno rubriko Slovenca. V tem času se je kljub fašističnemu pritisku vrnil v Gorico, kjer je s svojimi romani pomagal pri ohranjanju slovenskega jezika in narodne zavesti. Zaradi tega je večkrat prišel v konflikt z novimi »gospodarji«, ki so želeli preprečiti njegovo delo. Bil je pod stalnim policijskim nadzorstvom, večkrat pa tudi zaprt v Trstu in Gorici. Ker mu ti ukrepi niso prišli do živega, so mu »predlagali« naj se izseli nazaj v Ljubljano. Toda Bevk se ni uklonil in je nazadnje odločno povedal:
»Tu je moja domovina, tu imam pravico živeti. Ne pojdem nikamor, naj se mi zgodi, kar hoče. Na vse sem pripravljen...!«
Po prihodu iz goriškega zapora leta 1943, kjer je ponovno prestajal enoletno zaporno kazen, je odšel v partizane, maja 1945 pa je sodeloval na mirovni konferenci v Parizu, kjer je nadaljeval boj za osvoboditev vsega Primorja. Umrl je na svoj rojstni dan leta 1970 v Ljubljani.

2.2 Delo

Kot je že omenjeno zgoraj, je bil France Bevk precej plodovit pisec. Življenje Slovencev na primorskem koncu je ubesedil v obliki pesmi, romanov, črtic, dram, mladinskih povesti, pisal pa je tudi potopise in celo filmski scenarij. Pri poeziji se je najprej zgledoval po Župančiču, kasneje pa ga je bolj prevzel ekspresionizem. Pisateljevanja se je učil večinoma pri domačih pisateljih, predvsem pri Ivanu Cankarju, v poznejših letih pa je prešel na bolj realistično opisovanje stvarnosti, za kar so mu bili zgled francoski in ruski realisti.

Znani Bevkovi povesti iz kmečkega življenja sta Krivda in Ljudje pod Osojnikom. Po vsebini in slogu je najbolj znano Bevkovo delo roman Kaplan Martin Čedermac, v katerem pisatelj obsoja raznarodovanje, nasilje nad ljudstvom in protinarodne cerkvene ustanove v času fašistične Italije. Da bi se varoval fašistične policije, je moral Bevk delo izdati v Ljubljani pod psevdonimom Pavle Sedmak. Še pred vojno in po njej je France Bevk mnogo pisal za mladino. Njegov topli odnos do otrok mu je pomagal, da je ustvarjal to, kar jih je zanimalo in kar jim je bilo potrebno za vzgojo. Za najmlajše je pripovedoval pravljice, večje pa vodil po svetu, jih učil kulturnega vedenja ali jim pripovedoval o svojem življenju. V mladinska dela je nevsiljivo vnesel spoznanja o naravi, družbi in življenju ter toplo domoljubje. V povestih Pastirci, Grivarjevi otroci in Pestrna je popeljal Bevk svoje mlade bralce v tolminske hribe, med revne bajtarje in dninarje. Njihovi otroci morajo že z desetimi ali dvanajstimi leti k bogatim kmetom služit. Knjiga Tonček pripoveduje o dečku, ki je živel v Gorici, kjer so fašisti zaprli vse slovenske šole, in se moral učiti italijanski jezik. Pomembno delo je tudi zgodba Lukec in njegov škorec, v kateri opisuje, kako sta Lukec in njegova mati krenila na pot z ladjo proti Ameriki, kjer ju je pričakoval oče, ki je še pred njima odšel služit in poskusil »priti do kruha«.

V povestih za mladino sta Bevkov slog in jezik najjasnejša in najlepša, saj se v njih najbolj približuje bogastvu in naravnosti ljudskega jezika in sloga. France Bevk je odločno vztrajal, da bi se ohranil slovenski jezik in stal kot slovenski izobraženec svojemu ljudstvu zvesto ob strani. S svojim delom je krepil narodno zavest, ter pripravljal narod na bitko za osvoboditev.

3. Povest Črni bratje

3.1 Obnova

Zgodba se odvija v Gorici, kjer se že takoj na začetku seznanimo z brigadirjem Pappagallom (papagajem), ki si beli lase zaradi protifašističnih letakov, ki se zadnje čase pojavljajo po »njegovem« mestu. Za tem stojijo mladeniči Jerko, Filip, Tonin in Nejče, ki skupaj tvorijo skrivnostno združbo Črni bratje. Glavni pobudnik njenega nastanka je bil Jerko, ki je nekakšen idejni vodja druščine in glavni organizator njihovih akcij, katere so bile predvsem propagandne narave – z lepljenjem plakatov in trosenjem letakov so želeli prebuditi ljudi in jih pripraviti do upora proti zatiralskemu režimu. Idejo zanjo je Jerko dobil iz istoimenske italijanske organizacije oglarjev-karbonarjev, ki so se v začetku 19. stoletja borili za osvoboditev izpod Avstrije.

Zadnji se je druščini pridružil Toninov sostanovalec Pavlek, ki je z žrtvovanjem žepnine precej pripomogel k tiskanju novih letakov. Nekoč v pričo urarja Pavlek zbere pogum in nalepi letak sredi belega dneva, polnega ljudi, urarju na steklo njegove izložbe. Urar ga je pri tem početju zasačil, a se je Pavleku na srečo uspelo izmuzniti in pobegniti v eno od stranskih ulic. Z Nejčetom, ki je bil prav tako udeležen v tej akciji, sta se nato odpravila v slaščičarno, da bi se malo okrepčala. Ko sta tako brezskrbno uživala v tortah in malinovcu, je v lokal vstopil Sodček (tako so zaradi »zatečenega« trebuha dijački imenovali Pappagalla), ki so ga mestni stražniki obvestili o nepridipravih, ki na tako nespoštljiv način izražajo nezavdovoljstvo s svojo novo »domovino«. Ne vedoč, da sta bila prav Pavlek in Nejče tista, ki sta lepila letake, prisede k njuni mizi in ju na zvit način poskuša pridobiti, da bi zanj vohunila med slovenskimi dijački in mu tako pomagala pri njihovem iskanju. To se seveda ni zgodilo in dijaki so iz svoje baze, ki so jo preselili v kaverno iz 1. sv.v. še naprej nadaljevali z akcijami. Imeli so vso potrebno opremo za tiskanje letakov. Besedila zanje je sestavljal Jerko, ki je veliko prebiral dela slovenskih pesnikov in pisateljev in si vsake toliko tudi izposodil kakšno od njihovih del.

Eden izmed letakov, za katerega je rahlo prilagodil Gregorčičevo pesem, se je npr. glasil takole:

"Ne bo nas več fašist teptal,
ne tlačil nas krvavo;
naš rod bo tu gospodoval,
naš jezik, naše pravo!"

Na enem izmed sestankov so nekako prišli tudi na idejo, da bi preizkusili Toninovega "mačka" (revolver), kar je usodno vplivalo na nadaljnji razplet dogodkov. Pavlek se je spomnil, da ima njihov hlapec Johan podoben revolver in da bi lahko priskrbel naboje zanj. Ko je bil med vikendom doma, je to tudi storil in jih naslednji teden v šoli pokazal Toninu. Oba sta komaj čakala, da bi ga preizkusili. Ko sta se tako prerekala o tem, kdo bo prvi streljal z njim, je učitelj pred tablo poklical njunega sošolca Anibala, ki se je mimogrede uzrl v njuno klop. Pri tem na srečo ni opazil pištole, takoj pa je prepoznal slovensko tribarvnico, ki jo je imel Pavlek z živimi barvami narisano na zvezku. Med odmorom je Anibale opazoval Tonina in Pavleka, videl je kako je Pavlek izročil Toninu neke papirje. Tonin je opazil Anibala in ga zaničljivo nagovoril v slovenskem jeziku. Anibale je pobledel in se iz želje po maščevanju nad njima odločil, da ju bo prijavil brigadirju Pappagallu.

Najprej pridejo na dom k Toninu in mu med preiskavo zasežejo letake in naboje za revolver. Vpletenosti tako ni mogel več zanikati, prav tako pa v skladu s prisego ni izdal ostalih članov združbe, zato sta ga Pappagallo in agent Bastone (Gorjača) odpeljala v pripor. Še pred tem je Toninu uspelo, da je sestri Žutki naročil naj gre posvarit še ostale črne brate in jih tako reši pred prežečo nevarnostjo. Nemudoma se odpravi k Pavleku in Nejčetu, a je na žalost že prepozna, saj pri njuni gospodinji že zagleda agenta, ki je odpeljal Tonina. Na srečo dečkov ni doma, tako da se še naprej podi po mestu, kjer ju nazadnje le zagleda in jima pove novico o razkritju. Pred zasledovalci se zatečeta v taverno, kjer se Pavlek odloči, da bosta tudi preživela noč, kar pa ni preveč pogodu bolj plašnemu Nejčetu. Iz strahu odide domov in s tem stori usodno napako, saj ga tam poleg zaskrbljene gospodinje pričakata tudi Pappagallo in Bastone.

Pavlek se zgodaj zjutraj zbudi in ves presenečen ugotovi, da je Nejče izginil. Nato zagrebe revolver in se odpravi v mesto, da bi posvaril še Filipa, vendar se mu to ponesreči in ujamejo oba. Tako pristane celotna druščina črnih bratov v zaporu, kjer želijo iz njih izsiliti prizanje za njihovo početje. Ker pogumni dijaki tega ne želijo storiti, se zasliševalci zatekajo tudi k uporabi mučenja in to kljub dejstvu, da gre za mladoletne dijake, ki niso storili nobenega resnejšega zločina od trosenja propagandnih letakov. Pri tem jo še posebej hudo skupi Jerko, ki je psihično sicer najbolj trden član združbe, po fizičnih lastnostih pa na temu žalost ni tako. Večdnevno stradanje in pretepanje povzroči, da hudo zboli. Med procesom zasliševanja fašistom uspe zlomiti najšibkejši člen združbe črnih bratov – Nejčeta, ki prizna vsa dejanja, za katere so jih osumili. Ker so bili vsi člani organizacije še mladoletni, jih niso obsodili na zaporne kazni, vseeno pa so jim dodelili policijsko nadzorstvo. Prav tako jim je bilo zaradi podatkov v kartoteki onemogočeno, da bi se lahko šolali in si omogočili dostojno življenje. Vse to jih je pripeljalo do razmišljanja o prebegu na jugoslovansko stran Slovenije.

Po Nejčetovem priznanju so črne brate poslali domov. Večinoma so jo odnesli samo s kakšno modrico, samo Jerku se stanje nikakor ni hotelo izboljšati. Nekaj dni po prihodu domov je tako podlegel poškodbam, ki so mu jih zasliševalci s pestmi in bikovkami zadali v zaporu. To je med ljudmi sprožilo govorice, vest o pogumnih dijačkih, ki so jih fašisti ujeli in mučili v zaporu, se je kmalu raznesla naokrog. Še dodatnega olja na ogenj si je prilil okupator sam, saj je na pogrebih in spomenikih prepovedal slovenski jezik, tako da je pokop Jerka potekal v latinskih obrednih besedah. Ostali črni bratje so se po Jerkovi smrti razšli – Tonin je postal ključavničar, tudi Filip je ostal doma, Pavlek pa je prebegnil na jugoslovansko stran, kjer je imel teto. Na vlaku je srečal tudi Anibala, ki je imel povezano glavo zaradi udarcev, ki so mu jih iz maščevanja zaradi izdaje podarili drugi dijaki iz mesta. Pavlek se končno poslovi od tovarišev in družine, ter obuja spomine na pretekle dogodke. Zadnjič se ozre na Polog, ko z tihotapcem kreneta dalje čez gorski greben. Ni mogel vedeti, da bo nekoč s puško stopil čez isti greben in bo v pomladanskem soncu zagledal Polog pred seboj. Takrat, ko bo do konca dozorelo, kar so sanjali črni bratje.

3.2 Sporočilo Črnih bratov

Črni bratje so bili skupina mladostnikov, ki se je oblikovala in organizirala spontano, brez sodelovanja odraslih in brez vedenja staršev. V tej druščini gre za otroke, ki so se zavestno opredelili za upor. Odločili so se za narodnoobrambno delovanje, se upirali raznarodovanju in terorju, s hotenjem ohraniti slovenstvo. Delovanje druščine je temeljilo na narodni pripadnosti in narodni zavesti, brez vsakršne politične ideologije.

Ponuja se vprašanje, kakšen smisel je imel ta upor, ali se je ta upor obrestoval? Se je mladim fantom splačalo? Ti dijaki iz materialno dobro stoječih družin, izšolani v italijanskih šolah, bi imeli tudi v tedanjih razmerah ugodno materialno perspektivo, če bi se pustili potujčiti. Ali se je torej splačalo? Za njih osebno gotovo ne. Vsi fantje so v obeh režimih, fašističnem in komunističnem, drago plačali ta edinstveni upor proti raznarodovanju. Življenje večine je ganljivo tragično. Toda z narodnega vidika je tudi ta upor doprinesel k ohranitvi narodne identitete na Primorskem in k pripravljenosti, upreti se z orožjem. Pokazali so zdravo življenjsko moč. Zbrali so tisto pot, ki nam je kot narodu omogočila preživetje. »Bili so iskra, ki je z drugimi iskrami tlela, da se je slednjič zanetil požar splošne vstaje in je prišlo do osvobojenja.« Zlo mine, narod in domovina ostaneta! (iz sklepne misli Mire Cenčič ob ponovni izdaji knjige Črni bratje, povest in resnična zgodba)

Kljub temu se njihovega junaštva danes skoraj nihče več ne spominja. Malokdo ve, da je bil Mirko Brezavšček prva mladoletna žrtev fašizma v evropskem merilu. V želji, da bi se to spremenilo, spodaj navajamo imena vseh članov združbe. Upamo, da bodo črni bratje nekoč dobili obeležje, ki si ga vsekakor zaslužijo in da bodo s svojim zgledom domoljubja navdihovali Slovence tudi v prihodnje.

Črni bratje:

- Zorko Rejec z Grahovega ob Bači

- Mirko Brezavšček z Gornjega Cerovega

- Just Brezigar iz Podgore

- Rudolf Torkar s Podbrda

- Stanislav Gorkič iz Vrtojbe

- Danilo Pirec iz Bovca

- Kamilo Rijavec iz Bovca

- Ivan Verdikon iz Solkana

- Rafael Brešan iz Podgore

- Radislav Sviščuk (Swyszczuk), poljski državljan

- Ivan Gašperčič iz Solkana

- Avguštin Škerjanc z Bazovice

- Viktor Grohar z Bleda

- Rudolf Munih s Podbrda

- Franc Lapajne iz Cerknega

-Karlo Žbogar z Mosta na Soči

Slava jim!

Literatura:

Dolenc, Gabrič. Zgodovina 4, Učbenik za četrti letnik gimnazije, Ljubljana 2002

[http://sl.wikipedia.org/wiki/France_Bevk]

[http://www.hervardi.com/narodna_zavest_in_domovinska_vzgoja_mladih.php]

[http://www.goriski-panterji.com/Crni_b.html]

[http://www.pozitivke.net/article.php/Mladost_Mojega_Oceta_Crnega_Brata]

[http://www.pozitivke.net/article.php/2006022210134094]