Projekt za nacionalno politiko je samoiniciativen projekt za osveščanje o temah, ki so v slovenskih medijih in slovenski javnosti velikokrat zapostavljene, delno cenzurirane ali pa se jim sploh ne posveča pozornosti. V veliki večini gre za žgoče probleme s katerimi se soočajo druge evropske države in, ki še kako predstavljajo oz. bodo v prihodnosti predstavljali (v kolikor bomo krenili po isti poti) veliko breme za Slovenijo in naš narod kot celoto. Ker je Slovenija nenazadnje članica EU, bi tako ljudje morali biti seznanjeni s tem kakšna prihodnost v okviru te zveze čaka tudi nas in celotno Evropo.

Evropa se sooča z vse hujšim demografskim problemom. Vendar tu ne gre zgolj za premajhno število rojstev, ampak tudi vse večje stopnjevanje priseljevanja ljudi. Tako na primer po ocenah Bruslja vsako leto v Evropsko unijo vstopi več kot 550 000 priseljencev iz Afrike, Bližnjega vzhoda, Kitajske in Južne Amerike. Neuradno se to število ocenjuje na več kot 1 milijon ljudi letno. Glede na to, da je trend priseljevanja ljudi iz 3. sveta v zahodni Evropi prisoten vse od konca druge svetovne vojne, ni potrebno posebej poudarjati, do kakšne substitucije prebivalstva je v nekaterih zahodnoevropskih mestih že prišlo. Tako je na primer v vedno več in več predelih Amsterdama od 70 do 80% prebivalcev tujega porekla. Leta 2004 je populacija prestolnice Nizozemske štela 738 760 prebivalcev, od katerih je bila le nekaj več kot polovica Nizozemcev. V Britaniji so učenci, katerih je angleščina njihov prvi jezik, v več kot 1300 šolah po vsej državi, manjšina. V več kot polovici od teh šol pa celo manj kot tretjina učencev uporablja angleščino kot svoj prvi jezik.

Znani egiptovski islamski pridigar Amr Khaled je nedavno celo napovedal, da bodo muslimani v Evropi čez 20 let večina. Za nekoga, ki je kolikor toliko seznanjen z situacijo v Evropi, kjer muslimani preko vse intenzivnejšega priseljevanja in visoke natalitete zdaj samo v Evropski uniji predstavljajo 25 milijonov populacije, ni ta napoved nič presenetljivega. Nekdo, ki spremlja le slovenske medije, kateri tem temam ne namenjajo pozornosti, pa lahko to izjavo v najslabšem primeru zavrne, kot povsem neutemeljeno ali kot le »zastrahovanje« in »širjenje panike«, v najboljšem primeru pa pri njem sproži zanimanje o obstoju argumentov za to trditev.

Ravno tu nastopi zadano poslanstvo našega projekta; osveščanje slovenskega naroda o položaju v katerem se Evropa in evropski narodi nahajajo danes, v času divjega liberalnega kapitalizma, globalizacije, vse hujšega boja za naravne vire in strateško ugodne položaje, v času oblikovanja nadnacionalnih držav, regij, zvez in celo imperijev, ki želijo ohromiti in uničiti etnično homogenost evropskih narodov preko ideje multikulturnosti in talilnega lonca, v času, ki ni naklonjen narodom; še posebej ne evropskim in še posebej ne majhnim narodom kot je slovenski.

Zahodna Evropa se je lotila reševanja svojega demografskega problema na navidez najbolj enostaven in hkrati tudi najbolj škodljiv način: z uvažanjem tako delovne sile kot tudi zgolj novega prebivalstva. Pri tem so se že na samem začetku pojavile težave, ki pa se danes le stopnjujejo. Etnični, verski, rasni in kulturni konflikti med priseljenci in domačim prebivalstvom pa tudi med priseljenci samimi, konflikti interesov, zasičenje trga delovne sile s poceni delovno silo ter s tem posledično zbijanje cene dela na trgu delovne sile, integracijski problemi in pa faktor, ki so ga zagovorniki politike priseljevanja v Evropo od samega začetka zavračali kot neutemeljen – odstotno povečevanje populacije priseljencev in odstotno zmanjševanje populacije domačega prebivalstva. Tako se npr. na Irskem, v državi z dvakrat toliko prebivalstva kot Slovenija v okrožjih večjih mest že soočajo z tolikšno nasičenostjo novih in novih prišlekov iz tujih držav, da zmanjkuje prostora v šolah, v nekaterih šolah pa otroci priseljencev predstavljajo že približno 70% populacije novih šolarjev. Velja tudi omeniti, razne ideje evropskih politikov, kot na primer predlog evropskega komisarja za pravico, svobodo in varnost, Franca Frattinija, da bi morala Evropa odpreti vrata dvajsetim milijonom azijskim in afriškim delavcem v prihodnjem desetletju. Razsežnosti takih projektov in idej so seveda pošastne; tako za trg dela, zaposlovanje, kulturna vprašanja, demografsko sestavo, itd.