Knežji kamen

Èlanek s tem naslovom je bil poslan najprej dnevniku Delo, pa ga ni objavil, kot ga ni potem tudi tednik Mag. Avtorju je veliko do tega, da bi bila slovenska javnost seznanjena tudi z razlago o izvoru tega zgodovinskega spomenika, ki je dokaj drugaèna od tiste, ko jo zastopa novopeèeno uradno slovensko zgodovinopisje. Op.ur.

Knežji kamen

Ideologija ali znanost? 

Dr. Jožko Šavli

Koroška zgodovinarka Claudia Fräss - Ehrfeld je na sveèanosti, ki je bila 1. decembra letos na sedežu koroške deželne vlade zatrdila, da "nikdar v zgodovini na Knežjem kamnu ustolièeni slovansko-karantanski knez ni vladal na ozemljih, ki so danes del slovenske države". To naj bi priznali tudi slovenski zgodovinarji. Simbol knežje oblasti na Koroškem naj nikdar ne bi imel opravka z ozemljem južno od Karavank, v današnji Sloveniji torej... Trditev je nedvomno premišljeno netoèna, saj je prvotna Karantanija v resnici vkljuèevala tudi ozemlje južno od Karavank, torej Kranjsko, kot tudi Spodnjo Štajersko, ki prav tako pripada današnji Sloveniji. Uradna koroška zgodovinarka svojih navedb ni utemeljila, kakor tudi ne trditve, da naj Karantanci ne bi bili Slovenci, temveè samo »Slovani«.

Polemika, komu v resnici pripada Knežji kamen, ki jo je spodbudil Jörg Haider, koroški deželni glavar, gotovo ni imela namena razèistiti zgodovinskih dejstev. Njena podlaga je oèitno še vedno ideologija velenemštva, kot nam je poznana še iz èasov nekdanje monarhije in koroškega plebiscita ob koncu prve svetovne vojne. Nekdo je kasneje prav na Koroškem o tistih èasih izjavil, da »Nemèija nismo smeli reèi, Avstrija nismo hoteli, zato je bilo naše geslo paè Koroška«. V takšnem nemškem pomenu se je geslo ponavljalo in ohranjalo do danes. Koroška, ki naj bi bila izvirno nemška, je morala biti obvarovana pred navalom »manjvrednih« Slovanov.

V zvezi z »nemško« Koroško se je postavljalo tudi vprašanje izvora in pripadnosti Knežjega kamna. Doslej ga koroško nemška stran ni obravnavala kot nemški zgodovinski spomenik. V zgodovinskem gradivu so Knežji kamen sicer omenjali, niso pa navajali ustolièevanja vojvodov na njem, ki je potekalo samo v slovenskem jeziku. Tega ni storila niti zgodovinarka Claudia Fräss - Ehrfeld v svoji obsežni knjigi o zgodovini Koroške (Geschichte Kärntens, Bd. 1 Das Mittelalter, Celovec 1984). Èe sedaj omenja v javnosti Knežji kamen, naj še pojasni, zakaj je opis ustolièevanja v svoji knjigi preprosto izpustila?! (Kritièno o tem glej tudi: www.carantha.net).  

Predstavljamo si lahko, da bi Claudia Fräss - Ehrfeld, èe bi v svoje delo vnesla tudi opis ustolièevalnega obreda, v nemškutarskem okolju na Koroškem naletela na nasprotovanje in odklon, ker bi predstavila slovenski zgodovinski spomenik. V javnosti bi se postavilo vprašanje: Zakaj ustolièevanje v slovenskem jeziku, èe pa je Koroška (Karantanija) bila in je nemška? Odgovor je lahko samo ta, da je bila Karantanija tako z zgodovinskega kot s politiènega vidika slovenska država, kar se je odražalo tudi v ustolièevalnem obredu. Ta je potekal v slovenskem in ne morda v kakem še ne izoblikovanem slovanskem jeziku. To je paè dejstvo, ki ga koroška zgodovinarka in razni uradni zgodovinarji ne morejo ovreèi.

Da je bila dežela Koroška (Karantanija) v njenem politiènem izroèilu slovenska in da je prav zaradi tega imela posebne svobošèine, je ostajalo dolga stoletja v zavesti koroškega plemstva. Koroški vojvoda je imel celo pravico, da se na kraljevem dvoru zagovarja v slovenskem jeziku (Unrest 1490). To pravico je imel od svoje dežele, ker da je ein rechts windisch Landt (Stainreuter, okoli 1400). O tem poroèajo tudi drugi viri. Na te posebne pravice, ker da je njihov dežela »Windischlandt«, so se v sporu z Bambergom, glede pristojnosti nad mestom Beljak, sklicevali na Koroškem še po letu 1521 (veè o tem, glej W. Neuman, Wirklichkeit und Idee des »windischen« Erzherzogtums Kärnten, v: Süddeutsches Archiv, München 1961; prim. tudi J. Šavli, Windischland, v: Slovenija, podoba evropskega naroda, Bilje 2003, 113).

Na Koroškem, kot omenjeno, vse doslej niso posveèali potrebne pozornosti Knežjemu kamnu. Zavedali so se namreè, da gre za slovenski zgodovinski spomenik. Namesto tega so povzdigovali Vojvodski stol, ki naj bi bil zares nemški. Njegov nemški znaèaj naj bi bil utemeljen s tem, da izhaja iz fevdalnega èasa. Franki, ki so fevdalni red prinesli v Karantanijo, naj bi bili istovetni z Germani ali že kar z “Nemci”. Toda, tudi o obredu na Vojvodskem stolu poroèajo viri naslednje: Ko vojvoda sedi na Vojvodskem stolu, ga lahko obtoži slovenski mož, ki mora v slovenskem jeziku govoriti, èeš da mu ni dal pravice… Vojvoda pa se njegovi obtožbi lahko izmakne – èe hoèe – z izgovorom, da ne razume njegovega jezika.

Naš odlièni zgodovinar Josip Mal je bil menda edini, ki je to mesto v virih pravilno razložil: Vojvoda ni bil le karantanski knez, temveè tudi knez kraljestva. V tem svojstvu je bil podrejen le kraljevemu sodišèu. Toda tožbe Karantanca ni smel zavrniti, saj bi s tem prekršil pravo dežele, katere vladar je bil. Zato se je, èe je hotel (!), z omenjenim izgovorom obtožbi izmaknil, in s tem izbral pravo kraljestva. Toda Karantanec ga je potem lahko še vedno obtožil na kraljevem dvoru. Lahko pa je vojvoda tudi odgovoril na obtožbo slovenskega moža, in se tem podredil karantanskemu pravu (prim. J. Mal, Slovenska Karantanija in srednjeveška nemška država, Razprave SAZU 1953, 122).

institutio Sclavenica

Država v zgodnjem srednjem veku, tudi Karantanija, ni bila utemeljena po svojem ozemlju, temveè s svojim pravom. Pravo nekaterih narodov je bilo tudi zapisano, in sicer v latinšèini, na primer: lex Baiuvariorum (bavarsko), lex Alamannorum (švabsko)... in seveda znamenita frankovska lex Salica, itd. Drugod se je ohranjalo z ustnim izroèilom.

Tudi pravo Karantanije ni bilo posebej zapisano, ohranjalo se je kot pravna navada – consuetudo. Na zaèetku 11. stol. je omenjeno tudi njegovo ime: institutio Sclavenica. Imenovali pa so ga tudi Slavica lex. S tem imenom ga okoli 1010 navaja listina v zvezi z ustanovitvjo ženskega samostana pri Sv. Juriju ob Jezeru in podaritvjo nekega posestva v Prevarah na Koroškem, in sicer: ...cum communi omnium Slavica lege. Leta 1848 koroški zgodovinar Ankershofen te besede še toèno navaja, medtem ko zgodovinar Jaksch v svojih Monumenta na zaèetku naslednjega stoletja navede samo: cum omni communi lege (prim. J. Mal, Osnove ustolièenja karantanskega kneza, Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 1942, str. 6, op. 7). Beseda »Slavica« je bila pri kasnejših navedbah izpušèena. Torej ponarejanje!

Pravo je bilo najprej vezano na narod (etnièno skupnosti) in njegove pripadnike. Podobno, kot je danes državljanstvo. Še veè! Vsakdo, ki je sklepal pravne posle ali naredil kakšen prekršek, je imel pravico, da so mu razsodili po pravu, kateremu je pripadal. Zato je moral podati pravno izjavo – professio iuris. Šele po 10. stol. je pravo, prvotno vezano na pripadnike naroda, postalo vezano na ozemlje njegove države. Slovenski znaèaj Karantanije kot države je temeljil torej na slovenskem pravu, in ne na slovenskem jeziku, ki pa je bil poleg drugih znamenj, kot smo videli v primeru ustolièevalnega obreda na Knežjem kamnu, eden izmed njenih znaèilnih sestavin.

V nekaterih obdobjih je Karantanija obsegala tudi ozemlje z neslovenskim prebivalstvom. Tako je bilo na primer za èasa Velike Karantanije (952 – 1180), ki je vkljuèevala tudi Furlansko in Veronsko krajino (Beneèijo). Krajine so postopoma napredovale v vojvodine, kar je pomenilo, da so postale samostojne države, èetudi še vedno v sodržavju Vzhodno-frankovskega kraljestva. Leta 1156 je bila povzdignjena v vojvodino Avstrija. Leta 1180 tudi Karantanska krajina, ki je dobila novo ime Štajerska, in je kasneje vkljuèila tudi Ptujsko krajino (Maribor in Ptuj) ter Savinjsko krajino (Celje). Državno izroèilo Karantanije se je odslej omejevalo predvsem na Koroško, osrednjo karantansko vojvodino. Politièna moè pa se je osredotoèala na Gradec, ki je po letu 1335, po združitvi vseh karantanskih dežel v rokah Habsburžanov, postal središèe Notranje Avstrije. Tako se je odslej po avstrijski (habsburški) vladarski hiši imenovala prvotna Karantanija.

Krajina, ki je s Karantanijo – Koroško ostala najdlje povezana, je bila Kranjska. Samostojna vojvodina je postala šele leta 1364. Poprej je veljala za del Koroške. Vsled tega je koroški vojvoda nosil tudi naslov »gospod« Kranjske (prim. J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, Celovec 1910, str. 240). V tem pogledu je netoènost koroške zgodovinarke, èeš da koroška knežja oblast ni segala južno od Karavank, še posebej oèitna. Tudi dejstvo, da je bil koroški vojvoda poznan kot slovenski gospod (der windische herre), ji gotovo ni neznano. Tako ga namreè okoli 1306 naziva v svoji kroniki (1910) kronist Otokar, ko opisuje ustolièenje Mainharda Goriško - Tirolskega za koroškega vojvodo.

 Državni simboli

Naj se ustavimo pri Kranjski. Po prvi vojni so jo v Jugoslaviji zaèeli predstavljati kot neke vrste »slovenski Piemont« (podobno kot naj bi bila Srbija za Jugoslavijo). Vojvodina Kranjska je imela namreè v narodnem prebujenju Slovecev odloèilen pomen, saj je bilo njeno prebivalstvo, v primeri z drugimi deželami, v veliki veèini slovensko. V tem smislu je potekalo tudi tolmaèenje slovenske narodne zgodovine. Simbole Kranjske so predstavljali kot vsesplošno slovenske simbole. Njen Plavi orel je po prvi vojni v skupnem grbu Jugoslavije predstavljal Slovence.

S tem je bilo, hote ali ne, potisnjeno pod površje državno izroèilo Karantanije. Prekrilo ga je zgodovinsko izroèilo dežele Kranjske. Tisti, ki so to izroèilo poudarjali, so veèinoma delali po svojem iskrenem preprièanju, saj kake druge razlage ni bilo. Vse do danes, zakaj? Raziskave slovenskega državnega izroèila in objave gradiva o tem je prepreèeval belgrajski centralizem in unitarizem, èigar ideologijo je oèitno oblikovala srbska akademija – SANU. Politièni vrh v Belgradu je že od samega zaèetka vztrajno deloval na unitarizmu in si Jugoslavijo zasnoval zgolj kot razširjeno Srbijo. Od tam je bil na primer poslan v Ljubljano že takoj po prvi vojni prof. Nikola Radojèiæ, ki je na slovenski univerzi predaval (neobstojeèo) »jugoslovansko« zgodovino kar v srbšèini.

Oèitno je, da v takšnem razlaganju zgodovine ni bilo mesta za slovensko državno pravno izroèilo. Toda takšna razlaga je z vso akademsko in znanstveno avtoriteto prihajala z univerze. Zato je bila vnesena v šolske programe in slovenska javnost jo je morala sprejeti. Izmed slovenskih zgodovinarjev, kolikor sem mogel dognati, se ji je zoperstavil le Josip Mal. Vendar mu niso dali, da bi svoje spise objavil v akademskih glasilih. V tem pogledu je dovolj zgovoren podatek, da je lahko eno izmed svojih študij objavil šele po tuji zasedbi Ljubljane (glej J. Mal, Osnove ustolièenja karantanskega kneza, v: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo, Ljubljana 1942).

Pod komunistiènim režimom, ki je po drugi svetovni vojni prevladal v Sloveniji in Jugoslaviji, je bilo zgodovinopisje povsem podrejeno komunistièni ideologiji. Kot se še spominjamo, je bil historièni materializem obvezna metoda »znanstvene« razlage zgodovinskega dogajanja. V smislu te metode so zgodovino prikazovali kot nenehen boj proletariata z namenom, da prevzame proizvajalna sredstva v lastne roke in odpravi izkorišèanje »èloveka po èloveku« (Karl Marx).

Metoda historiènega materializma je bila prikladna tudi za to, da so stare trditve o domnevno zgodovinskem hlapèevstvu Slovencev smiselno vnesli v uradno slovensko in jugoslovansko zgodovinopisje. Na ta naèin je bilo državno izroèilo Slovencev povsem zamolèano, dasi so Knežji kamen vendarle predstavjali kot slovenski zgodovinski simbol. Tako tudi slovenski zgodovinar B. Grafenauer, ki je objavil svojo znamenito študijo o Karantaniji pod naslovom: Ustolièevanje koroških vojvod in država karantanskih Slovencev, SAZU Dela 7, Ljubljana 1952.

Toda B. Grafenauer je v svoji študiji prikazal ustolièevanje samo kot neobvezujoè obièaj, s katerim naj bi se novi vladar priljubil ljudstvu. Karantanska veèa (ljudski zbor) in zatem deželni stanovi namreè že dolgo veè niso volili kneza, ker je bil to po rodbinskem nasledstvu. Oèitno pa je, da B. Grafenauer oèitno ni razlikoval med »electio« (izvolitev) in »collaudatio« (potrditev). Slednja je bila prav tako obvezna, zakaj vladar ni imel izvršne oblasti, dokler mu niso zaprisegli zvestobe in tudi on ni zaprisegel, da bo pravièen vladar. Podobno velja za predsednike še danes.

Stališèe o ustolièevanju na Knežjem kamnu kot neobvezujoèem obièaju je v Sloveniji vsa povojna leta veljalo kot edino znanstveno. Šlo je za neke vrste kompromis med zgodovinsko resnico ter marksistièno in jugoslovansko ideologijo. Drugaèni pogledi na to vprašanje, ki so bili objavljeni drugod, so bili zamolèani. Naj v tej zvezi navedem še zlasti študijo, ki jo je v zdomstvu objavil slovenski zgodovinar J. Felicijan: The Genesis of the Contractual Theory and the Installation of the Dukes of Carinthia, Cleveland 1967. Nanjo se je skliceval tudi ameriški predsednik Clinton ob svojem obisku v Sloveniji. (Prevajalka Clintonovega nagovora na Tv je tedaj prekinila prevajanje, Op.p.).

Slovenska zgodovinska državnost, izprièana s simboliènim Knežjim kamnom, nikakor ni bila v skladu z metodo historiènega materializma, to je, z razlago zgodovine v cilju revolucije, ki je bila v Jugoslaviji, vsaj za Slovence, obvezna. Tako so podobo Slovencev kot zgodovinskih hlapcev, ki jo je izdelalo že velenemštvo, uradno zacementirali še v jugoslovansko ideologijo. Njen tvorec je postal Edvard Kardelj, ki je že proti koncu 50-ih let predvidel, ali moral predvideti, da bo narod, ki naj bi nastal s kapitalizmom, v socialistiènem družbenem razvoju »postopoma izginil z zgodovinske pozornice« (glej E. Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana 1957, str. LXXIII). Vsakršna misel na slovensko državo in njeno izroèilo vsled tega je imela protirežimski in protidržavni prizvok.

Na Kardeljevo napoved o izginotju (slovenskega) naroda zaradi ideološkega terorja ni smelo biti odmevov. V takšnih razmerah je odklon njegovih izvajanj prišel lahko samo od zunaj, in sicer iz Trsta. Tržaški pisatelj Boris Pahor se je s kritiko Kardeljevih izvajanj odloèno zoperstavil Kardelju in posredno tudi jugoslovanskemu režimu (glej B. Pahor: Odisej ob jamboru, Trst 1969, II – VI). Vendar se pri tem ni in tudi ni mogel opreti na izroèilo slovenske države, ker o tem ni bilo ustreznega gradiva. Po drugi strani bi takšno sklicevanje predstavljalo tudi politièno potezo. Zato je kritika Kardelja in njegovih izvajanj temeljila na naravni pravici naroda do obstoja in razvoja, na pravici do »samobitnosti« Slovencev.

Na temelju samobitnosti in pravice do samoodloèbe je Slovenija leta 1991 razglasila svojo samostojnost. Knežji kamen je v zavesti slovenskih ljudi, ne glede na razlage zgodovinarjev, ostajal in bo ostal simbol Karantanije, zgodovinske slovenske države. Samo politièna in akademska avtoriteta tistih, ki ga hoèejo prikazati kot zgolj »koroški« (neslovenski, ali tudi nemški) spomenik, kar ni utemljeno v zgodovinskih virih, gotovo ne zadostuje.

Opombe: Velike zaèetnice kot Knežji kamen so mišljene kot zaèetnice lastnih imen in ne v splošnem pomenu. V Plavi orel pridevnik ne more postati “modri”, ker je dejansko tudi plav slovenska reseda. Izogibajo se ji, èeš da izhaja od nemške blau, kar pa še nihèe ni strokovno utemeljil. Reseda se nahaja tudi v drugih jezikih, tudi v italijanscini, kjer nikomur ne pride na misel, da bi bila “nemška".