Iskalnik:

Prijava:

Vaša košarica:

 x 
Košarica je prazna
Deli z ostalimi

(Objektivni dvom) 

      To je vprašanje, ki me vedno spremlja tudi v podzavesti in je tako boleče, da mi je težko se spoprijeti z njim. Vsakokrat, ko sporadično berem zamejski Primorski dnevnik, me obdaja občutek, da prebiram časnik, ki s slovenstvom nima kaj opraviti. Res je, da je pisan v slovenskem jeziku, čeprav bi bil včasih vreden boljšega lektoriranja, toda argumenti se ne razlikujejo po usmeritvah, ki so vedno na strani t.i. levice in to italijanske. Nikjer ne bomo zasledili članka ali pisma, ki bi se ne strinjala z splošnim pravilom, da v zamejstvu ni dovoljeno kritizirati rdeče levice, pa naj bo še tako odkrito pristranska. V času samoosvajanja Slovenije je bilo to glasilo nesramno ironično do tedanjega dogajanja in je podpiralo mnenja ohranitve Titove Jugoslavije ter njene doktrine v zamejstvu, kar jim še danes uspeva. Sicer, po vojni, je nosil ime Partizanski dnevnik. Sedaj ima drugo ime, ostal je pa zvest »vrednotam« revolucionarne NOB. V sebi nosi seme totalitarne boljševistične misli. Drugi tak časnik so Primorske novice, ki izhajajo na slovenski strani Primorske in so večkrat v sozvočju s Primorskim dnevnikom. Povezava je izrazito ideološka.

      Italijanska rdeča in črna levica imata nekaj skupnega, poleg drugih analogij, da do Slovencev in države Slovenije enako razmišljata, le strategija se navidezno loči, ker ima rdeča levica monopol nad slovenskimi volilci (po zaslugi titovsko-kominternovske povojne indoktrinacije) in si ne more dovoliti nastopati proti njim odkrito, čeprav uspešno podtalno dovoljuje, da ostanejo vsi problemi povezani s pravicami manjšine, nerešeni. In to tudi v časih, ko je taista levica imela škarje in platno v rokah italijanske vlade. Niti enega tehtnega problema niso rešili (n.pr. najbolj krvavo potrebo o razglasitvi uradnosti slovenskega jezika na področjih, kjer je autohtonost slovenskega življa bolj kot dokazana – biološko in časovno ukoreninjena, v nasprotju kar se dogaja italijanski manjšini v Sloveniji). Spretno se brani očitkov, ko se le kdo iz vrst levih zamejcev odloči, da se dotakne vprašanja odnosa levih laških strank do Slovencev. Razumljivo, da takoj reagira in vali krivdo na črno levico, češ, da le ti, četudi v manjšini, uspešno ovirajo napredek v boju za manjšinske pravice. Ne povedo pa, zakaj so tako uspešni, četudi so bili v vladi v manjšini. Seveda se »naši« levičarji takoj zadovoljijo z odgovorom in nadaljujejo z jalovim verbalnim napadanjem »fašistov«, ki morajo biti edini vsega krivi. Le ti se tiho muzajo, saj se zavedajo, da tudi rdeča levica, kot oni sami, ne odstopa od principa italijanskega nacionalnega interesa v korist »svete italijanske (mobilne) vzhodne meje«, ki je obema skupen. S principom čistega italijanstva Trsta in celotnega slovenskega zamejstva se oboji strinjajo in prisegajo na upravičenost zasedbe slovenskih ozemelj po letu 1918 in še prej. Pred nekaj leti sta pokojni skladatelj Ubald Vrabec skupaj s pisateljem Borisem Pahorjem (oba sta bila zavedna Slovenca – levičarja), hotela ustanoviti v Trstu »Slovensko levico«, kot protiutež monopolu italijanske levice v slovenskem okolju. To jima ni uspelo, ker so se takoj postavili proti tej »hereziji« titovski SKGZ-jevci in obtožili U. Vrabca, da ga plačuje ameriška imperialistična CIA za rušenje levičarske naveze. Mislim, da mi tega realnega stanja nihče ne more osporavati, zato me ta dejstva silijo v razmišljanje, zakaj tako obnašanje zamejcev, ko bi vendar morali imeti vsaj malo narodnega ponosa in čuta slovenske identitete ter se zavedati, da problem ni odvisen od italijanskih strank, ker so si te edine v obrambi iredentistične miselnosti vseh Italijanov, čeprav ideološko različnih. V resnici bi moral biti problem sobivanja obravnavan s pogajanji v strogem opredeljenju dveh nacionalnih identitet do lastnih držav. In prav tu se situacija zaplete in postavlja zamejce, po sili razmer ideološke povojne breznacionalne predpostavke, v podrejeno stanje, ki nima paritetne podlage v primerjavi z laškimi antagonisti.  

      ..»« Že po razpadu Italije 1943 leta, kljub porazu, so Italijani ohranili nacionalno identiteto in se spretno prelevili iz črne fašistične levice v rdečo garibaldinsko (verolomnost je njihova karakteristika). Ne smemo pozabiti, da tudi Slovenci pod njihovo oblastjo, posebno na Primorskem, so v času fašizma v lepem številu sodelovali z Italijani. Slovenskih črnosrajčnikov ni manjkalo po naših vaseh (v glavnem iz oportunizma ali strahu pred internacijo in taborišči, zato jim ne zamerim, ker vsi ne morejo biti »heroji«) in ti so se najprej potuhnili do '45. leta, nato pa so, po »osvoboditvi«, postali vneti rdečesrajčniki ter zmerjali s fašizmom tiste Slovence, ki se niso že prej vdali fašizmu in zato niti poznejšemu komunizmu. »«.. 

      Ta moja razmišljanja potrjujejo tudi zamejski izzivi in odgovori na provokacije Italijanov. Provokativno obnašanje italijanskih oblasti se nam nudi v vsakdanjem življenju in to tudi v »malenkostih«, ki ostanejo ponavadi neodzivna in privajajo naše ljudi na pasivno sprejetje teh trendov, ki vspodbujajo asimilacijo. Eden tolikih krivičnih podzavestnih pritiskov je n.pr. v dvojezičnih napisih, ki jih Italijani še ponekod tolerirajo. Pri uradnih napisih v javnem in privatnem sektorju važnih ustanov, kjer je dovoljena dvojezičnost mora biti najprej glavni napis le v Italijanščini, šele nato je lahko napis v dvojezičnosti (torej, dve tabli). Poleg tega morajo napisi v slovenščini v dvojezični varjanti, biti v polovični velikosti črk in to vedno pod italijanskim naslovom. Če kdo ne verjame, naj si ogleda uradne napise na pročeljih »italijanskih šol s slovenskim učnim jezikom«. Uradni naziv ni nikjer »slovenske šole«. Tega uporabljajo zamejci le v tolažilnih medsebojnih odnosih. Na pročelju šol visita vedno laška in evropska zastava, o slovenski ni ne duha ne sluha. Slovenski otroci večkrat prepričano razglašajo, da je njihova zastava italijanska. To je tipičen primer podzavestnega  vsiljevanja občutka manjvrednosti, ki je podlaga zamejskemu »hlapčevskemu sindromu«. Ta se potem odraža v vseh izzivih z nadrejenim sobivalnim narodom. Zato ni nič čudnega, da je za Italijane epitet »ŠČAVI« popolnoma naraven in ga ne smatrajo kot žaljivko (celo z sodnjiskim sklepom), ker to potrjuje obnašanje velikega dela janičarskih zamejcev s svojim manjvrednostnim kompleksom. To stanje je dobro zaznavno v t.i. »paritetni komisiji« glede zaščitnega zakona. Komisija ni paritetna, ker je v njej 50% nadrejenih, ki lahko uporabijo »veto« z neprisotnostjo in 50% podrejenih, ki lahko sprejmejo dobrohotno naklonjenost pogovora za katerega se radi vsakokrat zahvaljujejo, četudi ni nikoli sklepčen. Komisija je paritetna le v številu ne pa na »teži«.

      Težje provokativno obnašanje gospodarjev je n.pr. pri nešteto praznovanjih spominskih obeležji in prireditev, ki so vedno povezana z iredentističnim nabojem ponovnega osvobajanja izgubljenih ozemelj domovine na sveti vzhodni meji. To so v glavnem 1.maj, Alpinske povorke, fojbe, slavja konca 1. (Vittoria-zmaga) in 2. svetovne vojne, osvoboditev, dan spomina itd.itd., kjer je vedno poplava italijanskih nacionalnih zastav in simbolov ter letalskih mitingov z nepogrešljivo laško dimno trobojnico, v pričevanju čistega italijanstva zamejskih ozemelj. Kakšen je odziv naših zamejcev? Absolutna inertnost! Edini praznik, ki ga »naši« slavijo z zastavami je 1. maj, ko izobešajo povsod (po naših vaseh) samo rdeče simbole. Zaman boste pričakovali, da bodo izobesili eno samo slovensko zastavo v potrditev, da so tu Slovenci. To bi bila provokacija za naše »levičarje«. Ko so prišli »alpinci« v naše kraje so se v znak nekega nedefiniranega »protesta« pojavile na cestah tržaškega Krasa rdeče zvezde. Ne morem razumeti kaj so s tem hoteli dokazati. Saj to ni slovenski znak in tudi Italijani ga ne smatrojo za takega, saj imajo tudi oni obilico komunistov s tem znakom tudi v alpinskih vrstah.

       Naše ljudi je enostavno sram povedati ali vsaj simbolno pokazati, da so Slovenci. To je grenka resnica. Zato se zatekajo v objem tuje ideologije. Bojijo se osamljenosti. Zato iščejo podporo v ideološki vzajemnosti italijanske levice v obrambi »skupnih« interesov, kjer pa ni prostora za slovenski nacionalni interes. To je tista hiba na katero bi morala misliti današnja Slovenija v terapevtski strategiji do lastne manjšine v Italiji in Avstriji. Manjšinec mora najprej čutiti pripadnost lastni nacionalni državi in to tako iz kulturnega kot političnega vidika. Ta občutek mu bo dala samo narodna zavest in zavest nacionalne identitete. Prejšnja Jugoslavija nas je zamejce le pristransko ideološko pohabljala.

      Ko so v Italiji volitve, se vsi naši slovensko govoreči Italijani (ne morem jih imenovati Slovence) opredeljujejo za razne opcije laških strank, kjer nastopajo »naši« komponentarji. Niti na misel jim ne pride, da bi ustanovili in volili eno samo slovensko neideološko ampak nacionalno stranko (n.pr. Slovensko skupnost). Ovira v tem jim je le ideološka indoktrinacija povojnega enoumja. Če računamo, da je v zamejstvu kar lepo število volivcev slovenskega porekla, bi nedvomno lahko imeli res slovenske predstavnike v vseh telesih državne administracije in si s tem zagotovili določeno avtonomijo in pokončni odnos z oblastmi, a kaj takega ne bi prenesli ne pri črni in niti pri rdeči levici. Še naša država Slovenija se je do sedaj izogibala podpori ustanovitve ene same stranke Slovencev. Celo pod fašizmom smo imeli v italijanskem parlametu zastopnika Slovencev duhovnika Virgila Ščeka. Sedajšnij zamejci se zadovoljujejo, da so v parlamentu in nekaterih drugih telesih laške administracije izvoljeni nekateri slovensko govoreči Italijani, ki pa so notorično zavezani partijskim disciplinam in so za naš nacionalni interes povsem neuporabljivi. To so tipični negativni katalizatorji pri jalovih političnih reakcijah italijanske politične kemije v zvezi z manjšinci, ki v končni fazi zavestno pristanejo le na obljubljenih obljubah. V bistvu ti »predstavniki« si niti ne želijo, da bi prišlo do zadovoljivih zaključkov, ker bi izpadli v njihovi poglavitni vlogi ohranjanja problemov, ki jim zdaj prinašajo kar lepe osebne dohodke. Naši ljudje še niso spoznali, da so le nezanemarljiv rezervat glasov za italijanske volilne obračune in to zgolj za komunistično ideologijo v italijanskem nacionalnem interesu, ki nima nobene zveze z narodnostjo njenih komponent, najmanj s slovensko.

      Če smo se v zamejstvu pod Avstro-Ogrsko monarhijo bojevali za narodnostne pravice in prisegali na slovenstvo in bratski panslavizem, čeprav nismo imeli lastne države, smo se po drugi svetovni vojni temu odrekli za še slabšo varjanto v prid internacionalizma in njegovega ideološkega glasnika, boljševističnega komunizma. Zamejcem je vsekakor bolj blizu levičarska ideologija od narodne zavesti, v nasprotju s sosedi Evropejci. Zato danes z lahkim srcem lahko rečem, da razen častnih izjem, ki jih je le nekaj, v zamejstvu ne razpolagamo s Slovenci, ki bi bili svestni svojega porekla in se prištevali kot del matične države Slovenije. Ljubša jim je Italija taka kot je, kot lastna država poosamosvojitvena Slovenija. Če bi razpisali plebiscit za opredelitev kateri državi bi pripadali, bi se zamejci nedvomno v velikem številu opredelili za Italijo. Izjema bi bili le nekateri Slovenci okrog Slovenske skupnosti, ne pa vsi. Mislim, da si danes lahko zastavimo vprašanje: so zamejski slovensko govoreči Italijani lahko tudi zavedni Slovenci? Dvomim! 

                              

                        Pavel Ferluga