Èlanstvo v EU

...ali kako smo padli z dežja pod slap

Dobro so poznali kontracepcijska sredstva, drastièen padec natalitete jim ni bil tuj, primanjkovalo jim je moških sposobnih za vojsko, homoseksualnost je bila splošno razširjena. Niso delali, ker je država nudila vsem z državljanstvom podporo, ki jo je zagotavljala z visokimi davki, tako da se kmalu ni splaèalo delati niti tistim, ki bi hoteli. Preplavili so jih tujci, pozabili so na svojo vero, hoteli so se samo še zabavati. Bodo zanamci tudi našo družbo opisovali tako, kakor mi rimsko pred propadom zahodnega dela imperija. Bo tudi od današnjih državljanov združene Evrope ostalo le nekaj dela za arheologe in pridig o tem, kako konèajo pokvarjeni.

Temeljno vprašanje, ki se postavlja glede evropskega povezovanja je, ali bo EU zveza enakopravnih nacionalnih držav, ki so združene zato, ker so skupaj moènejše ter zaradi svojih gospodarskih interesov, kot so skupno tržišèe, prost pretok blaga, storitev in kapitala. Ali pa se bo EU razvijala v nekakšno super državo z ameriško multikulturnostjo, kar pomeni, da bodo priseljenci èepeli vsak v svojem getu in se pobijali med seboj, belci oziroma avtohtono prebivalstvo, pa se bo zaprlo v soseske, ali pa pobegnilo na podeželje. Bo Evropi vladala birokracija po Avstro-Ogrskem zgledu, kjer bo labirint raznih uradov in institucij, ki bodo, ko bo šlo kaj narobe prelagale odgovornost ena na drugo, na koncu pa se bo ustanovilo komisijo, ki bo iskala krivca za takšno stanje. Se nam obeta centralizem, kakor v rimskih èasih, kjer bodo vse poti vodile v Bruselj, kjer bo  administracija, ki bo postala parazit cele države in sprejemala odloèitve, ki bodo najbolj prizadele province, katerih izgovorjava imen ji povzroèa težave. Upajmo samo, da si bo EU prizanesla s kakšnim bratstvom in enotnostjo po jugoslovanskem modelu. Je že res, da se sliši romantièno kako vsaka èlanica, ne glede na velikost prispeva po enega komisarja in podobne komedije, vendar bi kot evropski državljan raje videl vodstvo z veè moèi, ki bi bilo sposobno sprejemati tudi težke odloèitve in popolno odgovornost zanje, ne glede na javnomnenjske raziskave. Tukaj se postavi tudi vprašanje evropske identitete in vloge EU pri njej. Gastronomsko ponazorjeno, ali bo EU kotel v katerega bomo zmetali vse mogoèe nacionalne jedi od potice, do francoskega rogljièka, pa še kakšen kebab za povrhu in dobili v najboljšem primeru nekaj neužitnega. Ali pa bo EU miza, ki se bo šibila pod težo raznolikosti evropskih dežel. Skrbzbujajoè je tudi trend samozanikanja lastnih korenin, preteklosti in pomembnosti evropske civilizacije, ne samo za ta prostor, ampak tudi za celoten èloveški razvoj. Tukaj se moramo zamisliti nad politiko EU do priseljencev. Evropa bi morala od priseljencev v zameno za bivanje na svojem ozemlju zahtevati vsaj delno asimilacijo in spoštovanje tukajšnjih zakonov in norm, ne pa da se namesto tega sama prilagaja prišlekom. Ravnodušnost, do tega problema nas ne bo pripeljala v multikulturno družbo, ampak v nekulturno, ki pa jo je Evropa v svoji zgodovini že prestala, èe je ostali niso, to ni naš problem. Nevarna je tudi ideja EU, da bo Evropa družba temeljeèa na znanju, saj se to sliši kakor, da je znanje samo sebi namen, ne pa nadzoru in moèi nad ljudmi in s tem, ko ga razširite preko vseh potreb gospodarstva, se doseže samo to, da bo vsak, ki bo znal zamenjati zraènico na kolesu, bolj koristen za družbo, kakor vojska raznoraznih intelektualcev. Pri možnosti študija v tujini, ki ga EU omogoèa mladim, se morajo nove èlanice evropske unije vprašati, kakšen smisel ima financiranje dolgoletnega izobraževanja mladine, ki bo odšla študirati v tujino, se nato tam zaposlila in dodajala njihovemu kapitalu dodano vrednost. Kapitalu, ki bo nato na koncu pokupil naša podjetja. Ali ni to neke vrste sodobno janièarstvo v današnjem žametnem imperializmu.

Temeljno vprašanje v zvezi z evropskim državljanstvom je, kakšne državljane si EU sploh želi ter seveda kakšne bo v skladu s svojimi željami tudi skušala razviti prek svojih državljanskih pravic. Tukaj se pojavita dve razlièni smernici razvoja. Ali bo EU nudila državljanom možnost za svobodo v pravem pomenu besede, torej neodvisnost, ki je gromozanska odgovornost, ali pa bo svobodo definirala kot nek kup vseh mogoèih pravic, ki jih je dolžna zagotavljati posamezniku, ker se je v zameno odpovedal odgovornosti za polovico svojega življenja. S politiko kjer bo država oziroma EU nadzorovala vsa mogoèa podroèja èlovekovega življenja, npr. gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo, itd., prek katerih se bo prekomerno vtikala v posameznika, ne bo ustvarila zdravega, trdnega, moènega, odgovornega in stvarnega èloveka, ampak nekakšno šibko, razvajeno, neodgovorno ponesreèenost, ki se bo ob prvi težavi zadrogirala ali zapila, nekakšno super sodrgo. S takšno politiko bo EU ustvarila ljudi nesposobne življenja, ki jim bo morala na koncu sestavljati še jedilnike in iskati partnerje, tega pa si EU ne sme privošèiti. EU bi se morala umakniti iz èlovekove zasebnosti ter državljanom nuditi pravno varnost in red, ostalo odgovornost pa prepustiti instituciji, ki jo normalno ima, torej družini. Evropa se sprašuje, zakaj ni volje za nove družine, razen nekih degeneriranih oblik. Zaradi zelo preprostega razloga, ker v EU družina nima nikakršne funkcije, razen neke arhaiène vrednote. Funkcije pa nima, ker je funkcije kot so vzgoja, izobrazba, skrb za starejše, itd. nase teoretièno prevzela država. Med vsemi mogoèimi pravicami evropskega državljanstva, ne bomo našli edine temeljne pravice svobodnih ljudi, pravice do posedovanja orožja oziroma neodtuljive svobode, ki je v èloveški zgodovini niso imeli samo sužnji in tlaèani. Tudi za samo demokracijo v Evropi je zelo slabo, da ima pravico, do posedovanja orožja le doloèena elita, oziroma vojska in policija. Evropsko državljanstvo bi moralo zagotoviti pravico, do posesti orožja vsem nekaznovanim, psihièno stabilnim državljanom, takšni, ki ga ne bi smeli imeti, ga tako ali tako že imajo, tako da ne bi bilo nobene škode.

Zakljuèil bi s tem, da se EU ne bo krepila in povezala svojih èlanic z vsemi mogoèimi romantiènimi idejami, ampak s sooèenjem in premagovanjem realnih težav, pred katerimi si ne bi smela zatiskati oèi. Zato upajmo, da bo EU zaèela delovati v to smer, èe ne  je bolje, da se èlanice EU zavzemajo za zagotovitev ustreznih sprememb, ki so potrebne za ohranitev avtohtonega prebivalstva v sklopu lastne zakonodaje.