Ko premišljujemo o etničnih manjšinah, ne moremo mimo dejstva, da se le te skoraj vedno navezujejo na jezikovno, kulturno, ekonomsko in nenazadnje na politično (nacionalni interes) popkovino z matično državo. Vsaj tako izgleda, ko obravnavamo tuje manjšine pri nas in je za nas to normalno, saj jim priznavamo njihovo nacionalno identiteto, na katero so posebno ponosni. Le te so občutljive na izzive, ki prihajajo iz domovine in iz »mačehovske« pokroviteljice. Imeli smo primer odziva italijanske manjšine pri nas in seveda italijanskih državnih osebnosti, v primeru Janševega govora v Portorožu. O tem sem že zadosti pisal in se ne mislim ponavljati. Hotel sem le spomniti, kako sinhrono delujejo manjšine pri nas, ko gre za nacionalne interese njihove matične države. Da jim pri nas še pomagajo določeni ideološki krogi, ki ne prenesejo drugačnega vetra v jadrih nove nekomunistične slovenske vlade, pa zadeve še zaostruje, seveda v našo škodo.
Pri slovenskih manjšinah v sosednjih državah pa je »trend« dokaj drugačen. Po navadi pišem o teh problemih le glede na našo manjšino v Italiji, ki jo še najbolje poznam, a zagotovo stanje ni nič drugačno pri ostalih sosedih. V preteklosti diktatorskega enoumja v Jugoslaviji, skoraj ni bilo problemov manjšin, ki bi izstopala in burila duhove v odnosih med sosedi. Naše manjšine so bile sicer pogojno »podpirane od matične Jugodomovine«, pomembnih političnih pretresov v odnosih s sosedi pa ni bilo zaradi delovanja manjšin. Zakaj je pa danes politično morje kar precej razburkano, odkar nastopa nova strategija do naših manjšin? Znano je, da v času enoumja je bila podpora matice dodeljena le določenemu ideološkemu delu manjšine in ta je bila pokorna tudi vsem dvostranskim dogovorom med »matico« in »mačehovsko« pokroviteljico. Resnici na ljubo, se v tistih časih ni nikoli pojavilo vprašanje autonomnega političnega delovanja naše manjšine (razen povojne SDZ in naslednice SSk, ki pa iz razumljivih razlogov niso mogle uspeti brez podpore matice, ki je podpirala le levo italijansko gibanje v katero je silila naše rojake) in zato tudi pri večinskem narodu ni bila zaznavna kaka posebna bojazen delovanja manjšine v prid lastnega nacionalnega interesa. Saj v bistvu smo zamejci imeli le neko folklorno funkcijo, ki je bila všečna le tistemu velikemu delu naše manjšine in njenega vodstva, ki je bilo naklonjeno politiki takratnega enoumja v matici in je pri tem imelo tudi znatno ekonomsko boniteto od obeh strani. Tudi velikemu delu politikov večinskega naroda (od desne do leve, vsaj v Italiji), je bilo tako stanje optimalno, saj so lahko razpolagali pri volitvah z glasovi manjšine, ki so bili načrtno podarjeni italijanskim strankam ideološkega bratsva, ker pač ni bilo resnega antagonizma (čeprav potencialno povsem mogočega) s slovenskim predznakom v strankarskem razpoložljivem arzenalu.
Danes se pojavljajo v manjšinskih vodah valovi nesoglasja in kritičnosti glede politike nove slovenske vlade do zamejstva in to prav pri tistih lobijih, ki so v preteklosti lagodno ribarili na račun ideologije in v škodo našega nacionalnega interesa. Čeprav se že vidijo dobre perspektive v novi strategiji do naših manjšin in Slovencev po svetu (imamo končno tudi že sprejet zakon, kar je prva najvažnejša pozitivna poteza) in to v tako majhnem časovnem obdobju, se vseeno vnaša slabo vzdušje med zamejstvom z odkritimi potezami neskladnosti (n.pr: SLOMAK) z novo politiko slovenske vlade, ki si prizadeva, da bi naše manjšine končno ne bile le folklorna zanimivost, ampak tudi politični faktor v odnosih do nenaklonjenih sosedov. Pokroviteljski veljaki naše manjšine, ne bi smeli spregledati, da uvajanje asinhronije s potezami nove slovenske vlade, nam zagotovo ne bo pomagalo k uveljavitvi legitimnih pravic, ki jih jalovo in cmeravo zahtevamo že cel povojni čas, brez prave podpore, pa tudi zaradi uničujočega trmastega zavračanja skupnega slovenskega nadideološkega političnega predstavništva, ki nam je v zamejstvu, krvavo potrebno.
Pavel Ferluga
