Ko je papež Janez Pavel II. dramatično pozival, naj Evropa znova zadiha z obema kriloma pljuč, je mislil predvsem na Srednjo Evropo. Skrbela ga je usoda tega zgodovinskega, političnega, verskega, kulturnega območja, ki je po težkih časih med imperialističnima mlinskima kamnoma Nemčije in Rusije oziroma Sovjetske zveze postalo mrtev rokav zgodovine. Skrbela tembolj, ker je bilo plen ideologij 20. stoletja, potem ko je habsburška država kot stoletna in stoletna zaščitnica manjših in majhnih srednjeevropskih narodov v kritičnem pomarčnem času to svojo tradicijo nadnacionalne države soočila z ideologijo velikonemštva in razpadla. Zaman je zato še leto pred razpadom češki predsednik Masaryk opozarjal na nujnost zavarovanja Srednje Evrope pred Rusijo in Nemčijo s federacijo njenih narodov. Posledice so bile strahotne. In ko je po denacifikaciji in demokratizaciji Nemčija izgubila svojo imperialistično vlogo in je po pomiritvi s Francijo omogočila konsistenten temelj novi združeni postmoderni Evropi, je postala Srednja Evropa še bolj ogrožena z vzhoda. Sovjetska zveza je z okupacijo vzhodnosrednjeevropskih narodov ohranjala svojo vlogo, krvavo je zatrla upore proti vsiljenim komunističnim režimom in za železno zaveso branila imperij. Obenem je komunistična Jugoslavija iz njunega naravnega srednjeevropskega okolja inkorporirala na Balkan Slovenijo in Hrvaško, postavila svoj berlinski zid in ju iz razvite Evrope ideološko potiskala k prvi deželi komunizma in v tretji svet revščine in diktatur. Tako se je po izsiljenem simboličnem odhodu iz Srednje Evrope na Balkan po prvi svetovni vojni nadaljevala slovenska balkanska avantura in z njo balkanizacija Slovenije.

Kot vemo, je na povojnem evropskem pogorišču nastala Vzhodna Evropa, kakor so dolgo imenovali njen komunistični del, Srednje Evrope ni bilo več. Z glasnostjo nekaterih uglednih disidentov, Kundere, Havla, Konráda, in po padcu berlinskega zidu je resnica vendarle prihajala na dan. Po dolgi inerciji je Srednjo Evropo odkrila Zahodna Evropa in če postkomunistični režimi niso nič vedeli o njej, se je z demokratično zavestjo začel obnavljati pojem srednjeevropske entitete, nepoučeni in tisti bolj ali manj indoktrinirani so in smo začeli odkrivati njeno identiteto, se pravi našo identiteto.

Tudi v omahujoči tranziciji na Slovenskem, kjer je institucionalni problem življenje v starih vrednostnih tirnicah, kakor so ga zakoličili komunisti in postkomunisti in se delno nadaljuje v dveletnem obdobju nove vlade, papežev poziv ni odmeval. Če si ideološki komunistični načrt s probalkansko in prorusko usmerjenostjo lahko vsaj pojasnimo, težko razumemo aktualno zunanjo politiko. Stalni refren ministra dr. Dimitrija Rupla je: Zahodni Balkan (ki da ga je treba vključiti v Evropsko unijo). Kje vendar je alternativa, demokratična alternativa? Nobene spremembe, nobenega prevrednotenja, le kontinuiteta še z večjimi poudarki. In ta kot posledica dejstva, da se do komunizma na Slovenskem načelno ni zavzelo kritične razdalje, kakor se ni do njegovega ideološkega siamskega dvojčka Balkana s Srbijo in do prve dežele komunizma, da se tranzicija v bistvenem niti začela ni. Pa vendar, tu so tudi pragmatični razlogi, saj bi bili izkušnji z obema imperialističnima slovanskima državama za Slovenijo lahko usodni: sovjetska Rusija je grozila z okupacijo, velikosrbska okupacija ni uspela zaradi pripravljenosti in srčnosti slovenskih braniteljev. Zato je paradoks, da danes BiH toži Srbijo za povzročeno vojno škodo, da je Hrvaška zahtevala opravičilo, slovenska postkomunistična oblast pa ni za spodletel poskus okupacije nikoli zahtevala niti opravičila in tudi novi demokrati ne. Prav tako niso zahtevali podpisa mirovnega sporazuma s povračilom vojne škode, ki jo je takratni predsednik predsedstva Milan Kučan na pogajanjih na Brionih l. 1991 navedel v višini 3 milijard ameriških dolarjev. Jo bo Slovenija izterjala? Še več, Ropova vlada je zelo skrivnostno namenila Srbiji finančno pomoč (za zahvalo za poskus okupacije Slovenije še dobro desetletje nazaj?). Nič ne vemo, s kakšno finančno pomočjo so bili nagrajeni agresorji in ali jo je sedanja vlada nemudoma ukinila. Prav bi bilo, da bi vladni predstavniki zadevo slovenskemu narodu pojasnili.

Te paradokse z balkansko-srbskim in ruskim kompleksom potrjuje opozicija, sicer nenehno nezadovoljna z delom vlade, ki o tej politiki povsem molči. Očitno je prezadovoljna, ko njeno ideološko usmeritev tako prizadevno uresničuje kar nova vlada. Poslušamo celo isto hvalo o kvalificiranosti za »balkanske posle«. Le da dejstva tega ne potrjujejo, saj ne eni ne drugi (resda ti zadnji kratek čas na oblasti) niso odpravili nobenega problema: od zanje presenetljivih časov srbskega vdora v jugoslovanski denarni sistem in srbske gospodarske blokade Slovenije jih zdaj preseneča dramatično dogajanje na hrvaški meji, niso rešili ne vprašanja morske ne kopenske meje, ne nuklearke ne LB, niti slovenskega trgovinskega suficita s Srbijo (sedem milijard takratnih nemških mark, kar je bilo blizu slovenskemu proračunu), tu je zaseženo slovensko premoženje v Srbiji v vrednosti ene milijarde dolarjev – prav bi bilo, da bi o obojem vlada poročala slovenski javnosti. Jih ni nič izučilo?

A vrnimo se k slovenski uradni pobudi in že kar neučakanemu podpiranju članstva Zahodnega Balkana v EU. Prvo, pragmatično stališče za zadržanost poznamo iz izjave nemške kanclerke Angele Merkel še predvsem glede najbolj problematične Srbije (ki še živi v nedemokratičnem Miloševiæevem času, zato srbski predsednik, da ne bi izgubil podpore Srbov, ne izroči balkanskega zločinca haaškemu sodišču). Dejala je: najprej konsolidacija, nato pristopne priprave. To pomeni najmanj dolg proces. In drugi, načelni razlog: Glede na vse zgodovinske izkušnje je komaj verjetno, da naj bi bila predvsem vključitev Srbije v EU naloga slovenskega predsedovanja združeni Evropi l. 2008. Kot vemo, je balkansko območje s silami Nata pacificirano. Ne od Srbije prizadeta Slovenija, konsolidacijo naj podprejo tisti, ki so dolgo in predolgo podpirali Miloševiæev velikosrbski krvavi pohod po južni Srednji Evropi in Balkanu, bila bi njihova moralna dolžnost. Spomnimo: to so bile ZDA Busha starejšega, njegovega zunanjega ministra Bakerja in beograjskega veleposlanika Zimmermanna, z roko v roki z Anglijo in Francijo. Kot resnični demokrat se je izkazal šele Bill Clinton, takrat so pod ruševinami Natovega bombardiranja Srbije pokopali srbski imperializem, ta anahronizem postmoderne Evrope. Z odhodom Kosova iz velikosrbske države naj se ta zgodba vendarle že konča.

Ni se mogoče strinjati tudi s trditvijo slovenskega zunanjega ministra v Delu (21. 10. 2006, razdelek Mnenja), da je pri širjenju EU »glavni problem ... seveda Evropska unija«. Kar počne EU, je legitimno, in legitimno je tudi, če postopno sprejema množico novih članic, če je zadržana do ustave itd. Problem je pač Srbija, sila zla na lokalni ravni, kot je bila Nemčija na evropski, narod, ki je povzročil veliko gorja svojim sosedam in ne le njim. Njegov problem je zdaj samokritika in postopna evropeizacija, kar velja za celotno območje. Balkan pač ni vrednota, nasprotno, bil je sod smodnika, območje umazanije in nasilja, osvajanja in ropanja, despotizma in zatiranja, nedemokracije in zaostalosti. Okolje, ki ni poznalo evropske kulture in razvojnih sprememb njenega duha od srednjega veka, renesanse, reformacije in protireformacije, baroka, razsvetljenstva in klasicizma do romantike, v nekaterih okoljih do modernizma 20. stoletja. Zato je bila jugoslovanska združba narodov umetna tvorba, tako versajska kot komunistična, zato je bila nenaravna združitev pravoslavno-turške, islamske in katoliško-protestantske civilizacije obsojena na propad, kar se je nenaključno krvavo tudi zgodilo. Glede na ta zgodovinska in civilizacijska dejstva naj bodo slovenski odnosi z balkanskimi državami in Rusijo korektni, vendar to ne morejo biti slovenske prioritete. Tembolj ne more biti potrebe za prijateljstvo s tistimi, ki so nas dolgo nacionalno zatirali in ekonomsko izkoriščali in ki so nas hoteli še včeraj okupirati, spomnimo vendar: bombardirati nuklearko, slovensko prestolnico, ki so ponujali slovensko zahodno ozemlje Italijanom, ki so na velikem protislovenskem mitingu v Beogradu nekaj povedali o sebi. Ali Slovenci sploh še znamo – ob vseh političnih manipulacijah – identificirati svojega sovražnika, pa četudi je en sam? Čas je, da se ne le formalno, marveč tudi politično, gospodarsko in duhovno odcepimo od tega prostora. Z njim naj se ukvarjajo tisti, ki jih Balkan ni prizadel in ogrožal, in tisti, ki so njegovi dolžniki.

Čas je skratka že za podporo naravnemu navezovanju in poglabljanju stikov v novem evropskem okolju in za zaustavitev balkanizacije Slovenije. Zato Balkan ne more biti več ideološko vprašanje. Razlogi stvarne osamosvojitve so nedvoumni in legitimni:

– življenje v skladu s slovensko srednjeevropsko identiteto

Pomoči je zdaj potrebna Slovenija, za kar naj ji služi vlada. Zato vprašanja njej: Je ministrstvo za zunanje zadeve pripravilo kakšen program reintegracije Slovenije v Srednjo Evropo, politični, gospodarski, kulturni? Ima načrt, kako obnoviti stike s češkim narodom, s katerim je bil slovenski najbližje med slovanskimi in ne le temi narodi? Je balkansko in srbsko okolje prava alternativa denimo Češki, pred vojno eni najrazvitejših evropskih držav, gospodarsko in kulturno? In ali naj bo tretja slovenska usmeritev po Srednji Evropi, slovenski širši domovini, in po evropski družini narodov preostali razviti svet? In še: katera naj bo velika evropska država kot protektorica, prijateljska zaščitnica Slovenije? Je to lahko Nemčija, ki nas je ob Vatikanu Janeza Pavla II. s svojim vplivom v svetu ob osamosvojitvi prva in edina razumela in podprla? In končno, ne bi bila morda bolj primerna slovenska pobuda o povezovanju srednjeevropskih držav kot podskupine EU (po zgledu skandinavskih, Beneluxa)?

Sicer še vedno velja: Povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si! Tako smo tudi po tej poti znova pri identiteti in življenju v skladu z njo.

dr. Ivan Klemenčič