Zgodovina Slovencem ni nikoli bila naklonjena. Zamujenih priložnosti za uveljavitev lastne identitete je bilo ničkoliko. Če začnemo naštevati in analizirati te zamude in njihove vzroke, tvegamo še poglobljeno duhovno moro in samoobjokovanje zaradi krute usode, iz katere se še nismo izvlekli. Na srečo smo imeli v dolgi dobi bolečih krčev tudi nekaj svetlih trenutkov, ki so nam vlivali upanje v preživetje. Ti svetli mejniki so se vrstili od brižinskih spomenikov do današnjih dni. Luč upanja so nam dajali ljudje, ki so ljubili in gojili naš jezik ter ga spotoma plemenitili s svojimi deli, da se je lahko izoblikoval v modernega in enakovrednega v samem vrhu med jeziki evropskih in svetovnih kultur. Vsem tem velikanom naše kulture (pesnikom, pisateljem, jezikoslovcem in ostalim ljubiteljem slovenskega jezika) od Trubarja do današnjih dni se moramo zahvaliti, da danes še obstojamo. Jezik nam je bil edino trdno jedro, ki nam je jamčilo obstoj in oporo v obrambi nacionalne identitete in s tem naroda kot takega. Jezik mora biti največja svetinja na oltarju domovine, ker edino z njim bomo obogatili našo srčno kulturo in nadgradili civilizacijski odnos v strpnosti, vzajemnosti, sodelovanju in spoštovanju tujerodnih identitet. Največ spoštovanja moramo dodeliti lastnemu jeziku, da bomo tako znali spoštovati druge in želi njihovo spoštovanje. Če lastnega jezika ne bomo dovolj spoštovali in brezpogojno zahtevali njegovo spoštovanje kot vzrok sodelovanja z drugimi, bomo izginili iz pozornice avtohtonih in svobodnih živih narodov.
Ker je razvoj vseh narodov pogojen tudi od moči in nadvlade enega nad drugim zaradi golega preživetja oz. ustvarjanja blagostanja za lasten rod na račun bližnjega, z ekonomskimi, političnimi in drugimi pritiski, je treba biti pripravljeni tudi na take izzive, ki niso kulturnega značaja ampak zgolj uničevalnega ali celo genocidnega. Ne smemo pozabiti, da so vojne in necivilizacijska divjanja možni tudi v kulturni Evropi, čeprav danes vsi prisegamo na nedopustnost česa takega v luči hotenega »ravnotežja« med narodi. Dovolj, da se pojavi »močno motiviran« vzrok v podkrepitev določene akcije, ki zasvoji javno mnenje ene države, je konec vseh priseg. Zgodovina nas uči, da je to stanje vedno latentno v začasno uravnoteženih meddržavnih odnosih. Posebno majhen narod, ki nima vojaške moči in si mora iskati pot v obrambi lastnega obstoja z vsemi možnimi sredstvi, mora imeti nek skupen smisel, da opraviči žrtve, ki jih bo moral plačati za preživetje. Tak narod ima edino orožje za preživetje in ohranitev identitete le v primarni brezpogojni navezanosti lastnemu jeziku in s tem lastni kulturi. Če se temu principu odpove je zapisan izginotju.
Vsi tisti zgodovinski čiitelji, ki so hoteli našo narodno istovetnost izbrisati na slovenskem etničnem ozemlju, so kot prvo potezo uporabili uradno prepoved rabe slovenkega jezika v vseh njegovih manifestacijah. Izginiti je morala vsaka pisana in govorjena sled slovenske etnične prisotnosti. Točno so se zavedali, da uničenje jezika je tudi garancija odpisa naroda, ker brez jezikovne identitete ni legitimnosti za obstoj etnične skupnosti oz. naroda.
Že pred prvo svetovno vojno je italijanska oblast načrtno zatirala slovenski jezik na območjih njenega kraljestva, kjer so živeli Slovenci. Po zmagi nad Avstro-Ogrskim cesarstvom so evropski zavezniki prepustili Italiji velik del slovenskega ozemlja, ki nikoli prej ni poznal italjanske zasedbe. Slovenci smo že takrat verjeli italijanskim lažnim zagotovilom, da se bomo nemoteno razvijali ob oblastniškem spoštovanju slovenskega jezika in ustaljenih narodnih izročil. Vsi mi vemo kaj se je potem zgodilo. Z neverjetnim in skrajno zločinskim nasiljem se je evropsko priznana »kulturna« država Italija znašala nad slovenskim življem in jezikom. Z nasiljem se ji je posrečilo zabrisati slovensko fizično prisotnost na velikem delu zasedenega slovenskega ozemlja. Prav zaradi izrazitega genocidnega nasilja je Italija po drugi svetovni vojni izgubila nadzor nad delom prej, za nepravično nagrado, pridobljenega slovenskega ozemlja. Toda tudi povojna demokratična italijanska oblast se ni sprijaznila s to delno izgubo in je napela vse svoje diplomatske pogajalske spretnosti za čimvečjo ponovno pridobitev slovenskih ozemelj. Zahodna diplomacija je bila bolj naklonjena Italiji kot pa takratni Jugoslaviji pod Stalinovim vplivom. Slovenci smo spet romali pod drugo tujo diktaturo za železno zaveso, del pa nas je ostalo po kratkem obdobju zavezniške vojaške uprave, spet vključenih v tokrat ne več kraljevino, ampak demokratično republiko Italijo. Miselni odnos povojnih Italijanov do Slovencev in slovenskega jezika, je pa ostal nespremenjen glede na prejšnja obdobja in italijanski iredentizem se je še bolj razbohotil z naselitvijo optantov iz Istre, ki so pod pretvezo antikomunizma razvili skrajno sovraštvo do Slovencev in slovenskega jezika, ki sta pod silo razmer postala na svoji zemlji manjšina brez narodnih pravic, kljub drugačnim obljubam zaveznikov. Vsa grozodejstva Italijanov nad našim narodom od zedinjenja Italije pa do današnjih dni, so bila takoj pozabljena in izbrisana tudi iz slovenskih zgodovinskih tekstov. V ospredje je vstopil »exodus« optantov in njihovo trpljenje pod Titovo diktaturo »slavocomunistov«. Ironija je ravno v tem, da so morali trpeti tiranijo komunistične revolucije v največji meri ravno Slovenci in pridobiti senco zločinstva, ki jo je ves zahodni svet obsojal. Tako je italijanska povojna diplomacija in javno mnenje pospravilo pod preprogo vso njihovo zločinsko preteklost v odnosih do Slovencev. Zaradi masla na glavi (zelo milo rečeno) boljševističnih revolucionarjev, smo bili Slovenci dvakrat tepeni in ponižani med vojne zločince. Ta dejstva nas tepejo še danes s podzavestnim kompleksom krivde zaradi tiste revolucije, ki jo danes nekateri hočejo zaman prikriti in celo zanikati.
Po tem uvodnem površnem naštevanju nekaterih vidnejših utrinkov naše zgodovine s posebnim pogledom na naš jezik, sem hotel povdariti vzročnost, zaradi katere smo danes v Sloveniji in zamejstvu tako mlačni in nespoštljivi do lastnega jezika, rekel bi celo mačehovsko dopustljivi do njegovega teptanja.
Takoj po vojni je med našimi ljudmi zavladalo nepopisno veselje, da smo se otresli nacifašizma in se prepričevali, da bomo gospodarij in svobodni na naših tleh. To je bila velika iluzija. Kdor je v srcu mislil na demokratično ureditev Jugoslavije (po svobodni Sloveniji so le redki hrepeneli) se je krepko uštel. Kar naenkrat se je v Sloveniji in posebno še na Tržaškem pojavljala propaganda »bratstva in enotnosti« s poveličevanjem razrednega boja in demoniziranja vsega, kar bi vzbujalo narodno zavest in upravičeno delilo ljudi na pripadajoče narodne identitete. V navdušenju ustanovitve »nove pravičnejše družbe« smo morali Slovenci postati bratje s tistimi Italijani, ki so do leta 1943 (razpad fašizma) vzklikali Mussoliniju in odobravali požig Narodnega doma v Trstu in vse druge zločine na naš račun, ker so nas in še vedno nas smatrajo manjvredne ter kulturno zaostale v primerjavi z njimi. Po njihovi navadi so takoj po propadu Italije zasnovali »resistenco« in s tem pristopili k zaveznikom in si preoblekli srajco (črno so zamenjali z rdečo - Garibaldinsko), da bi tako, kot v prvi svetovni vojni, tudi po drugi pridobili, kar se pridobiti da. Ponovno jim je uspelo. Italijanska povojna levica je takoj zaslutila veliko priložnost za pridobivanje ozemlja italijanski republiki s pomočjo jugoslovanskih komunistov. Ideološkim bratom v Sloveniji ni bilo težko nasesti spretnosti italijanske levice v širjenju njihovega jezikovnega vpliva na že prej zasedenem ozemlju, ki bi moralo pripadati novi Jugoslaviji (za to so poskbeli vplivni tovariši Togliatti – Vidali i.dr.). Za slovensko komunistično vodilno elito, ki je bila pod vplivom Kardeljevih internacionalističnih teorij o odpravi narodnosti, ni bilo pomembno kdo bo zavladal nad našim etničnim ozemljem v prepričanju, da bo to ozemlje nadzorovala italijanska komunistična partija in ustvarila novo družbo v smislu razrednega boja in poenotenja tu živečih nacionalnh skupnosti. Danes vemo, da je slovenska stran bila tako globoko prepričana v tak nerealen razvoj družbe z odpravo nacionalnih identitet, da je z internacionalistično indoktrinacijo naših ljudi v matici in zamejstvu nadaljevala tako dolgo, da so ti postali brezbrižni do vrednot narodne zavednosti in s tem opustili navezanost na jezik. Ker so po vojni imeli Slovenci na razpolago vsaj dve levičarski slovenski stranki in Slovensko demokratsko zvezo, ki bi lahko ohranjale uporabo slovenskega jezika, so italijanski tovariši nagovorili »naše« ideološke brate, naj svoje privržence množično preusmerijo v italijanske levičarske vsedržavne organizacije. To jim je tudi uspelo in tako se je začela prva faza mirne in mnogo bolj perfidne ter učinkovite asimilacije, ki traja še danes. Italijanska politika pa se ni zadovoljila z asimilacijo Slovencev pod njeno oblastjo, ampak je usmerila njeno politiko, z nenadomestljivo pomočjo lastne in slovenske levice, v širjenje svojega vpliva tudi na ozemlja pod suverenostjo RS. To je pa že druga faza prodora, za Slovenijo nevarnejša. V tej fazi namreč, direkten poseg italijanske politike v korist širitve jezikovnega in ekonomskega vpliva, je prisoten na Koperskem in v Istri, kjer imajo oporo v njihovi manjšini, ki ima svoje predstavnike v parlamentarnih in lokalnih odločilnih organih, z jamstvom slovenske Ustave. Na tem področju je slovenski jezik realno neobvezen za italijansko manjšino medtem, ko je italijanski jezik pogojevalen za slovensko večino. Vsak se lahko prepriča, da morajo Slovenci na lastnih prireditvah v napisih in občevanju, obvezno uporabljati tudi prevod v jezik manjšine pod grožnjo denarne sankcije za neupoštevanje, medtem ko manjšina nima te obveznosti oz., če jo ima se je ne drži, brez morebitnega sankcioniranja. Slovenci, ki imajo delovno razmerje na tem »dvojezičnem« področju morajo obvezno obvladati italijanščino, ker v drugačnem slučajo izgubijo zaposlitev (eklatantna diskriminacija Slovencev v lastni državi). Tako stanje opisano v pričujočem odstavku, bi bilo lahko sprejemljivo, če bi isto veljalo, v duhu vzajemnosti, za slovensko manjšino v Italiji. Tretja faza, ki pa je živ dokaz spretnosti italijanske nacionalne osvajalne politične taktike (levih in desnih alternativnih vlad ter lokalnih uprav) in popolna nesposobnost odgovora politike slovenske države na take izzive, je novačenje slovenskih zamejskih »dvojezičnih in multikulturnih« politično-kulturno-športnih društev za uveljavljanje italijanščine na območjih Slovenije, kjer sploh ni prisotnosti italijanskega življa. Uporaba slovenskih organizaciji v zamejstvu, za postopno in dolgotrajno tihotapljenje italijanskega jezika v notranjost še popolnoma slovenskega etničnega ozemlja, je primer perfidnega in hinavskega izrabljanja duhovno-jezikovno-kulturno in ekonomsko pohabljenih multikulturnikov (pri katerih je italijanščina podzavestno že prevzela mesto prevladujočega etničnega jezika – dvojezičnost se uporablja tudi tam, kjer ni potrebna), ki so še pod vplivom povojne ideološke indoktrinacije z vnemo messijanstva v »čezmejnem sodelovanju« in »sožitju« za nadomestilo preživetega »bratstva in enotnosti«, ki je prisotno le v janičarskih elementih ne pa pri Italijanih. V to fazo spadajo: dvojezični pohodi prijateljstva (po slovenskih občinah vzdolž meje vedno v smeri notranjosti Slovenije, nikoli na čisto italijanska ozemlja izven dvojezičnega pasu), prireditve za otroke v lokalno nerazumljvem italijanskem jeziku (Most na Soči-lutkovno gledališče), Uvajanje oddaj v italijanskem jeziku na TV-Primorka namenjenim Slovencem (nevidna in negledana na italijanskem ozemlju), uvajanje čisto italijanskih in angleških imen trgovinam, gostilnam in ostalim objektom brez ustrezne zakonodajne normative, širjenje dvojezičnega propagandnega materiala v šolah, javnih lokalih, na javnih izpostavah (plakati na drevesih, vabila na prireditve itd.), priložnostni govori italijanskih gostov brez prevoda in še ogromno takih primerov v škodo slovenskega jezika in narodne identitete.
V luči omenjenega stanja jezikovne politike v Sloveniji in vedno bolj vztrajno uvajanje tujih jezikov v javnih ustanovah ter nasploh v vsakdanjem občevanju širom države, je vznemirljivo in zastrašujoče, posebno še v morebitnem vključevanju Slovenije v EZ. Priznati moramo, da je evroskepticizem ne samo upravičen, ampak potreben. Vsi dosedanji pogajalski »dosežki« so iz vidika nacionalnega interesa skrajno negativni (španski kompromis, spreminjanje Ustave, odprava referendumov, prilagajanje sosedskim pogojevanjem, ekonomska podrejenost večinskemu tujemu kapitalu itd.). Pod takimi pogoji in v popolni brezbrižnosti do zgoraj omenjenih jezikovnih problemov, kjer je slovenščina ne samo zapostavljena, ampak tudi prepuščena pozabljanju in zanemarjanju, nam ni pomoči (v zamejskih šolah prevladuje dialektalnost- malo je učiteljev, ki obvladajo slovenski knjižni jezik – stanje se vztrajno slabša v kolikor slovenski jezik na dvojezičnih področjih ni uraden). Raznarodovanje oz. asimilacija je v polnem teku z vsemi instrumenti (za to potrebo je bil sprejet zloglasni »zaščitni zakon« s privoljenjem naše države in zamejskih janičarjev), ki so na razpolago akterjem ustvarjanja »nove družbe« brez identitete v multikulturnem utapljanju v druge še kako močne sosedske nacionalne identitete, ki jim ni do multikulturnosti.
Izgleda, da ni izhoda iz tega »TRENDA«. Tudi še vedno ideološko indoktrinirani intelektualci poosamosvojitvene Slovenije, se vneto pripravljajo za vstop v EU brez pomislekov in kritičnega pristopa k problemom takega nepovratnega usodnega koraka. Tisti pa, ki mislijo državotvorno in iščejo alternative za manj boleče povezave v vzajemnostnem kontekstu pogajalske politike z EU, so utišani, ker nimajo dostopa do informativnega aparata, ki je pod totalno kontrolo internacionalistične kontinuitete. Narod se bo postopoma in neboleče odpovedal suverenosti slovenskega jezika ter pristal na njegovo omejeno rabo, po logiki manjših »euroregijskih« rezervatov.
