Po nekaj neuspelih spravnih poskusih v preteklih letih smo priča novi pobudi, da bi po nedavni spremembi oblasti v Italiji spet poskusili srečo s simbolnim spravnim dejanjem med državama, ki bi naj potekal na italijanski strani meje z obiskom nekaj simbolnih mest trpljenja s strani kar treh predsednikov, tudi hrvaškega.

O (ne)primernosti nameravanega spravnega postopka

Ob načelni podpori slehernemu dostojanstvenemu spravnemu dejanju med sosednima državama bi želel najprej opozoriti na ugotovitve dr. Petra Merkuja v njegovi knjigi Mednarodna diplomacija sprave, da gre pri spravi med Italijo na eni in Slovenijo na drugi strani za sklop spravnih dejanj med eno izmed agresorskih držav osi Rim-Berlin-Tokio in njeno žrtvijo, za kar so v mednarodni diplomaciji sprave že ustaljeni določeni postopki. To je, da se mora najprej agresor opravičiti napadeni državi pred njenim parlamentom za storjeno medvojno in v našem primeru tudi predvojno fašistično nasilje, ter se na nekem simbolnem mestu trpljenja (npr. v Gramozni jami) pokloniti spominu žrtev. Šele zatem se napadena država na podoben način opraviči agresorju za morebitno povojno maščevanje nad njim. Prihod predsednika Slovenije na spravni obred, ki bi potekal v Italiji, bi namreč izgledal, kot da se žrtev prihaja opravičiti agresorju. Tudi samo potiskanje spravnega obreda na italijansko periferijo jemlje težo temu dejanju. Kot nima pri tem kaj iskati hrvaški predsednik, saj si Slovenija in Hrvaška nista v preteklosti storili nič takega, da bi se morali spravljati na ta način. Pri tako zamišljeni spravi se človek ne more znebiti občutka, da bi se rada Italija z nekakšnim »instant« spravnim spektaklom z levo roko otresla tega svojega zgodovinskega dolga do dveh vzhodnih sosedov. Pri čemer bi to dejanje služilo bolj kot politična trofeja treh predsednikov, ne pa tudi kot nek resen prispevek k izboljšanju medsosedskih odnosov.

(Ne)pripravljenost Italije na spravo

Pravi zgled spravne naravnanosti v Evropi je dala kot prva Nemčija s svojim pogumnim obračunom z lastno preteklostjo. O tem in o globlji katarzi nemške družbe govori tudi njen odnos do kristalne noči. V Merkujevi študiji »O češko-nemški spravi« zvemo npr., da je v dneh okrog 60. obletnice požiga Reichstaga nemška televizija poslala v eter okrog 24 dokumentarnih oddaj o zlih delih nacizma. Predsednik Roman Herzog je ob tej priliki zbral pogum in poudaril, da spadajo dogodki v kristalni noči »med najhujše in najbolj sramotne trenutke nemške zgodovine…, in da predstavljajo pravo klofuto človeštvu, civilizaciji in spodobnosti.« Ob tem se človek sprašuje, kje in kdaj bomo slišali kako podobno izjavo iz ust italijanskih politikov ob obletnici požiga Narodnega doma v Trstu, s katerim se je začel pogrom zoper duhovne, materialne in človeške temelje slovenstva v bivši Julijski krajini. O nemškem odnosu do sprave govori tudi dejstvo, da je bil npr. za glavnega govornika na proslavi zedinjenja Nemčije povabljen nihče drug kot Vaclav Havel. To je približno tako, kot če bi na svečanosti ob dnevu italijanske enotnosti govoril predsednik slovenske države.Tudi ena od sej nemškega parlamenta (1985) je bila npr. posvečena »40.obletnici konca vojne in terorističnega nacističnega režima«, česar pa pri naših zahodnih sosedih verjetno ne bomo nikoli doživeli. O diplomatskih spravnih potezah Nemčije (Willy Brandt v varšavskem getu, predsednik Herzog v Varšavi, kancler Kohl v Pragi idr.) pa ni potrebno posebej pisati, saj so v svetu izredno odjeknile in pustile za seboj globoko sled. Italijansko odporništvo je sicer tudi zmoglo dovolj samokritičnosti v zvezi s fašistično preteklostjo Italije, ne pa tudi uradna Italija. Nasprotno, še nedavno tega smo z Dnevom spomina, filmom Srce v breznu in vsakršnimi patriotskimi paradami onstran meje (Alpinci, vojaška parada, svetovni kongres optantov idr.) doživeli bolj neke vrste psihološko agresijo s pridihom revanšizma, kot pa kako spravno naravnanost. Končno bi morala Italija pred spravo uresničiti globalni zaščitni zakon. Kot bi tudi morala dvigniti denar s fiduciarnega računa in na ta način prenehati s poskusi sesuvanja Osimskih sporazumov. Sprejeti bi morala tudi skupno zgodovinsko poročilo, ki je bilo pripravljeno ravno v ta namen. Ob vsem tem se človeku dozdeva, da je Italija oddaljena od iskrene spravne drže še cela svetlobna leta in bi tako prekrivanje te neurejenosti z nekim bleščečim plaščem sprave predstavljalo bolj farso, kot pa kaj drugega.

Odnos slovenske javnosti do načrtovane sprave

Iz reakcij javnosti lahko ugotovimo, da je njen odnos slovenske javnosti do tako zamišljene sprave v glavnem odklonilen. Bivši predsednik Milan Kučan je ob svojem nedavnem obisku v Sovodnjah pri Gorici zamisel sprave sicer načelno podprl, vendar s pridržkom, »da terja to temeljito pripravo«, in »da morata oba naroda sprejeti svojo zgodovino in svojo vlogo v njej v celoti.« Podobne in še druge zadržke so v preteklosti izrazili tudi društvo Tigr, predsednik borčevske organizacije Janez Stanovnik na proslavi v Renčah, predsednik Desusa Karel Erjavec in razne javne osebnosti kot npr. prof. dr. Jože Pirjevec, pisatelj Boris Pahor, novinar Lojze Kante, dr. Peter Merku idr. Na nedavni okrogli mizi na to temo v gledališču v Boljuncu pri Trstu so predstavniki zamejskih krovnih organizacij in strank ob tako pomembnih nerešenih vprašanjih med državama tudi izrazili resne pomisleke do sprave. Ob siceršnjem pričakovanju drugačnega odnosa novih oblasti v Italiji do manjšine pa so hkrati opozorili, da je novi predsednik Napolitano na čelu države že pet mesecev, a ni še ničesar storil, da bi bil potrjen seznam občin, v katerih bi se naj izvajal globalni zaščitni zakon. Še več, v javnost prodirajo govorice, da obstajajo pomisleki proti temu seznamu tudi znotraj nove vlade. Zato so na okrogli mizi pozvali slovensko diplomacijo, naj s kakim improviziranim spravnim spektaklom ne dela kravjih kupčij na hrbtu manjšine. Če pač »velika » Italija ni sposobna enakopravno obravnavati »male« Slovenije, kot je npr. to zmogla Nemčija v odnosu do Poljske in Češke, potem moramo zaključiti, da še ni dozorel čas za iskreno in dostojanstveno spravno dejanje. Končno, saj se da živeti tudi brez njega.

Koper, 20.10.2oo6

Milan Gregorič, publicist, Koper
(Tinjan 99, Škofije, tel.6541130,
E-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate. )

P.s.

»Milan Gregorič, istrski publicist, se je rodil v Dekanih pri Kopru, maturiral na slovenski klasični gimnaziji v Trstu in diplomiral na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po daljši zaposlitvi na odgovornih mestih v različnih podjetjih je v zadnjih desetletjih s svojo dejavnostjo vidno zaznamoval civilnodružbeno dogajanje na Koprskem in širše po Primorski. Njegov publicistični opus obsega prek petsto različnih besedil. Nekaj teh je povezal v trilogijo Politični ciklon nad Istro ali izjalovljen poskus njene destabilizacije (1997), Slovenija v tesnem objemu njene zahodne sosede (2002) in Sence nad oazo sožitja ali italijanska manjšina od ljubezni do konfrontacije (2oo4). Sledila je knjiga Ljudje mojega časa (2oo5) s številnimi portreti publicistovih sodobnikov in avtobiografsko delo Razpotja, izbire spopadi (2006).«