V Sloveniji je danes možno gledati veliko filmov iz celega sveta in ne samo »partizanske tematike«, ki je bila dolgo let glavno vodilo v stimuliranju »fantazije« indoktriniranih gledalcev glede lepega-grdega-dobrega-slabega v enosmernem smislu lažnega binoma NOB-Kolaboracija. Danes so teme tako raznolike, da je paleta izbir kar se da široka. V več državah tuje filme prevedejo v lastne jezike. V Italiji, kar je meni znano, prevajajo vse filme v italijanščino tako, da njihovi državljani niso primorani brati podnapisov in obenem gledati film, kar bi jim bilo kar mučno. Tudi marsikateremu Slovencu je ta sistem podnapisov mučen, posebno tistim, ki nimajo veliko prakse v hitrem branju. S tem so prikrajšani tistih dražljajev, ki jih povzroča gibanje in mimika nastopajočih oseb in predmetov v filmu. Največ teh dražljajev, ki so namenjeni prav vzbujanju določenih čustev povezanih z dogajanjem v predstavi, je prezrtih zaradi osredotočenja pogleda na podnapise. Ne mislim razpravljati o tem vprašanju, ki ima sicer »slabe lastnosti« -hic- (Italijana podnapisi motijo, ker že po naravi ni dostopen do razumevanja tujih jezikov, zahteva pa povsod prevlado lastnega, ker ga nad vsemi ceni) a tudi »dobre lastnosti« -hic- (Slovenec se pa tradicionalno trudi pri razumevanju tujih jezikov do take mere, da zanemarja svojega in neredko ga pači ter prav nič ne ceni). V obeh primerih so seveda izjeme, ki znajo potegniti korist iz takih medijskih trendov. To pa je argument, ki bi moral biti razglabljan in proučevan od poklicnih strokovnjakov na jezikoslovnem, etnološkem, sociološkem, psihološkem in ostalih področjih družbeno relevantnih vedenjskih značilnosti, zato o tem ne mislim govoriti v tem prispevku.
Kar se podnapisov tiče, je treba povdariti, da so prenekateri gledalci filmov in ostalih videopredstav, zaznali kar veliko število slabih prevodov, ki na noben način niso primerljivi z originalom dotičnega jezika. Včasih so sicer dobesedno prevedeni, a smiselno daleč od bistva povedanega. »Hudobni« poznavalci tujih jezikov celo zatrjujejo, da so nekatere besede namenoma napačno spremenjene, da bi ustrezale določeni posebni umetno privzgojeni »formi mentis« slovenskega povprečnega gledalca, ker bi drugače bil zmeden ob drugačnem čustvovanju, ki bi ga imel pri dojetju pravega bistva čustvene zaznave avtorjevega hotenja. Takih »hudobnih« kritik sem nič koliko slišal, ne vem pa, če je kdo o tem tudi pisal (verjetno je, a osebno nimam podatkov).
Toda, ker tudi sam spadam k »hudobnim« kritikom medijske prakse v Sloveniji, me hudo muči vprašanje enega samega naslova, ki se že dolgo pojavlja, ne samo v slovenski kinematografiji, ampak širom sveta. To je naslov filma, ki je zadnje čase masovno predvajan in otroci so nanj tako navdušeni, da so nastale kar že tri nadaljevanke tovrstne fantastične filmske umotvorbe z zares prvovrstno tehnološko dovršenostjo. V mislih imam film, ki ga pri nas uprizarjajo pod imenom GOSPODAR PRSTANOV. Ker je tudi moj sin dobil različico tega filma za videoigrico v italijanščini me je upravičeno vprašal zakaj v tem jeziku je naslov filma »Il Signore degli anelli« in ne »Il padrone degli anelli«, če ga prevedemo iz slovenske različice. Ker pozna italijanščino je takoj zaznal razliko.
Tudi sam sem si postavil to vprašanje in se začel zanimati kateri je pravi naslov v izvirnikih raznih jezikov. V angleščini, v nemščini in italijanščini je naslov pravilno preveden iz izvirnika. Vprašam se: zakaj samo v slovenščini je bil GOSPOD preveden oz. bolje rečeno nadomeščen z GOSPODARJEM? Nekdo mi je rekel, da sem pikolovski. Tu ne gre za pikolovstvo, ampak za dve čisto različni besedi, ki obenem izražata tudi čisto drugačna pojma. Mislim, da ni potrebno razlagati razliko med gospodarjem in gospodom, čeprav imata lahko tudi določeno povezavo. Umestno pa je Slovencem razložiti, da beseda GOSPOD ima globlji MORALNO-ETIČNI pomen ter je in bo še vedno igrala, posebno v Evropi, pomembno vlogo v označevanju neke osebnosti s posebnimi vrlinami, ki niso dostopne vsakomur, četudi je močan ekonomski magnat ali despot, ki mu je vse dovoljeno. Gospod je naslov spoštljivosti do neke osebnosti (naravne ali nadnaravne), ki ima določene zasluge in moči bolj na duhovnem področju kot na materialnem. V krščanstvu je Bog označen vedno kot Gospod. Tudi duhovnikom, v svojstvu božjih služabnikov, se ponavadi reče Gospod. Učiteljem, profesorjem in drugim uglednim osebnostim na področju izobraževanja, pravimo Gospod. V medsebojnem občevanju se s sogovornikom iz vljudnosnih nagibov poslužujemo tudi naziva Gospod. To je civilizacijska tradicija, ki je bila grobo kršena samo v diktaturah sprevrženih ideologij, brez plemenitih vrednot. V rabi je seveda, v ljudskem izročilu, tudi za označevanje bogatega človeka, toda beseda Gospod je lahko posvečena spoštovanju duhovne veličine tudi v negativnem smislu, kot je verjetno mišljeno v opisanem filmu. Hudobni duh je lahko Gospod smrti in nasilja, Gospod vojne, uničevanja, bolečine, greha itd.., kar nič ne krni duhovne veličine same besede Gospod. V takih slučajih je beseda Gospod uzurpirana od strani nasilnih, sovražnih, negativnih sil, ki so v večnem konfliktu z dobroto, ljubeznijo in pozitivnim bistvom te plemenite besede.
Res je tudi, da je lahko določen Gospod tudi gospodar in to povezanost večkrat rabimo, a to ni nujno. Gospodar se striktno nanaša na posest, lahko tudi v prenešebem smislu na duhovno posest. Mislim pa, da v omenjenem originalu filma se sploh ni mislilo na pojem gospodarja, ampak na bolj učinkovit in odmeven vrednostno duhovni vzdevek Gospoda kot nekaj veličastnega v svoji krutosti.
Zato sem prepričan, da v luči naše polpretekle zgodovine, ko je bila beseda Gospod strogo prepovedana in vsaj pol stoletja nerabljena ter načrtno zapostavljena, je bila namenoma zamenjana z besedo gospodar. V kulturnem ministrstvu in seveda v šolskem (vsekakor v vladnih krogih, ki »budno in podrobno« skbijo za mladi naraščaj, da ne bi zašel na »stranpota« mimo čistega dialektičnega materializma), so zelo preudarno sklepali, da bi lahko beseda Gospod premočno psihološko vplivala na tako veliko maso slovenskih otrok, ki so z užitkom gledali ta velefilm in bi s tem podzavestno zaznali globlji pomen besede Gospod, ki jim je še danes, posebno v šolah med tovarši in 'šicami, prava neznanka (značilnost duhovne in civilizacijske praznine). Zato, z razliko z evropskimi otroci, ki dojemajo duhovno veličino GOSPODA, ki predstavlja predvsem vrednoto spoštovanja do nekaj plemenitega, se morajo slovenski otroci navduševati za materialističnega Gospodarja, pri katerem je največkrat spoštovanje istoveteno s strahom in nasiljem. In prav to je dremajoča »spora« hlapčevskega čustvovanja, ki, prebujena, je prepotrebna totalitarnim vladavinam z absolutno oblastjo, kakršno imamo še danes v naši domovini.
14.1.2004, Pavel Ferluga
