Tisoč svetov, na tako majhnem koščku tega lepega planeta. Ne vem, od kod prihajate. Mogoče po cesti z zahoda, A4, ji pravijo, morebiti s podmornico po Jadranu, ali z letalom na naše centralno letališče. Kakorkoli, vstopajoč v to deželo, ki je od leta 1991 tudi država, boste takoj opazili čudovite barve, s prevladovanjem zelene. Kar je seveda odvisno tudi in predvsem od letnega časa. In, če boste vstopili preko Dolenjske, in izstopili preko Štajerske, boste opazili, da so trave različno zelene.

Recimo, da ste prišli iz jadranske smeri, pa se vozite na sever. Suha krajina postaja vse bolj mokra, zelena zaživi, teren se dviga, cesta pa kot zareza, ki vas vodi v neštete kotičke, kot so dobre restavracije z gostoljubnimi ljudmi in pisanimi kulinaričnimi dobrotami. Lahko zavijete v gozdiček, razgrnete deko, ležete nanjo in poslušate škržate kako vam pojo. Pošpricajte se z autanom! Koliko jam, kot Postojnska, Škocjanske, pa vse manjše kot recimo tista pri Socerbskem gradu. Gradov? Kot za stavo, iz različnih obdobij. Od morja, ki nudi različne vrste rekreacije in počitka, do reke Kolpe, vedno tople, plitke, ki tako prijetno osveži, z mešanico divjine in domačnosti. Kaj pa občutek, ko plavate na blejski otok, in se ustavite na sredini, pogledate naokrog, na urbani del s hoteli, pa gor na zasnežene vršace, nad katerimi se lovijo beli skravžlani oblački. Vintgar? Pa potiho, morebiti boste palčke videli. Malo naprej se pripeljete v Bohinj, kjer so poslednji Slovenci sprejeli Kristusa. Kaj jim zameriti odločitve, ko pa v takih krajih res slepo verjameš vsakršni raj. Pogled iz Vogla ali od Savice na jezero. Kaj še rabiš? Takoj vsem oprostiš.

Spustite se s Trojan, odpira se Savinjska dolina in Štajerska, slišite? Njih govorica je druga, kot poprej smo slišali Gorenjce pripovedovati. Pa dol, na Dolenjskem, kjer je vsak vrt, vsako polje skrbno obdelano, urejeno. Harmonika.

Izgubite se s kolesom na Pohorju. Sanjajte na Ptuju, gledajoč po Dravskem polju, ko vam vetrič mimo drevja nežno prigovarja. Gor, ob Muri imajo časovni stroj… samo prisluhniti je potrebno. Dobro, res so toplice, hoteli in bazeni, ampak vi si drznete več. Zavijete na stransko cesto in pripeljete pred domačijo, kjer vas sprejme babica, oma, nona, stara mama. Z milino v očeh, in z nagubanim nasmehom vam pripoveduje o vaški veselici nekoč.

Rizlingi, rebula, malvazija, teran in refošk. Tokaj, cviček, merlot. Hmelja mnogo. Od oljk ob morju do repe v Panonski nižini. Vse to in več skrbno ureže, obere, stisne in poboža slovenska pridna roka. Na masivno leseno mizo postavi same dobrote. Od sušenih mesnih in ribjih dobrot, do polnovrednih jedi na žlico in sladic. Kako pisana zelenjava nudi tem ljudem zdravja.

Dvojina, proteus, množina narečij, šeg in običajev. Kozolci. Reka Idrijca, ki teče proti hribom, namesto od njih. Kje je še toliko tega, na enem, tako majhnem, a spet tako velikem mestu?! Preberite romane, poezijo. Prisluhnite pesmim, ki jih otroci pojejo. Poslušajte godbe.

In leta, stoletja je gazil tuj škorenj po tej mili grudi, si na silo jemal, brez da bi enkrat izrekel besedo hvala. Še več, želel je hvaležnosti teh dobrih ljudi. Pa to ni najbolj hudo. Najbolj hudo je, da tile ljudje ne vedo. Ne vedo kaj imajo. Potlej ne vedo kam gredo in kaj bo jutri. Zato so zrasla obolenja na tem lepem organizmu. Dimniki, železarne, pristanišča, kriminalne združbe, padec vrednot. Ki svinjajo, zato, da bi neke množice v blokih živele in buljile v TV. Nekaj posameznikov pa z letali hodili ribariti na Atlantik ali na masaže na Tajsko.

Ena velika grda boleča napaka. Ne vemo, da smo vredni. Ne vemo, da smo zaslužni. Ne vemo, da smo boljši kot si mislimo.